Gornik, Grozd.

Grozd. Poklical sem k Vam za danes nekaj uglednih mož, da se pogovorimo resno in natanko o nadaljnem postopanju in o čvrstejši organizaciji —

Gornik. Ali jaz, oprostite —

Grozd. Nobenih prigovorov, gospod Gornik. Jaz poznam Vaše srce, vem, da ne marate škandalov . . . Ali v škandale se Vam ni treba vtikati, poskrbimo jih samí. Vi ste takorekoč naš ščit. Udarci bodo leteli seveda tudi na Vas, ali ne ozirajte se nanje. Saj ste optimist: — in nazadnje je res celó v klofutah nekaj prijateljskega in blagohotnega. Samó razumeti jih je treba. — Tudi jaz sem optimist. (Pije.)

Gornik. Dovolite mi, gospod doktor —

Grozd. Posebno zadnje čase. Dajte mi roko gospod Gornik . . . Ta boj me je neizmerno popomladil. To je življenje, ki ga je vredno živeti. In vse, kar se je zgodilo, je Vaša zasluga, dajte, da Vas zahvalim iz dna srca.

Gornik. Gospod doktor —

Grozd. Samó zaradi Vas se je zgodilo, kar se je zgodilo. In prav je, da se je zgodilo. (Pije.) Bog Vas živi, gospod Gornik! Kako so Vas zalezovali od prvega trenotka! Vi niti vedeli niste, v kakšni nevarnosti ste živeli. Povsod so Vam bili za petami . . . Ali moja roka, moja roka, gospod Gornik, je čvrsta. Toda ne mislite, da sem špekuliral na Vaše bogastvo, na Vaš vpliv v tistih visokih krogih. Morda mimogredé! Ko bi se nihče ne pulil za Vas, bi Vas bil pustil najbrž tudi jaz pri miru. Takó pa je bila stvar drugačna.

Gornik. Povedati Vam moram, gospod doktor —

Grozd. Jaz vem, kaj nameravate. In, — dajte mi rokó še enkrat, — meni je veselo pri srcu. Sam vrag vedi, kako je bilo, — a slutil sem v tistem hipu, ko sem Vas prvikrat ugledal, da se mi je odprla steza navzgor. Trden sem sicer dovolj, da bi lezel sam po tej poti, in morda bi kam prilezel; a vendar je boljše, če ima človek pripravno palico. Zakaj bi se trudil, če gre brez truda? In glejte, — zategadelj mi je tako zelo prijetno, da stopiva v intimno razmerje in v sorodstvo. Tega si skoro nisem upal želeti, prišlo je samó ob sebi.

Gornik (prestrašen). Jaz nisem nikoli namignil —

Grozd (pije.) In zdaj sem močan, tako močan, da bi mi bilo dolgčas brez bojev. Moje žile so do vrha polne krví . . . Krasno je, če ima človek sovražnike . . .

Gornik (vstane, neodločno). Povem Vam odkrito, če tudi mi je težkó —

17. prizor.

Prejšnja, Kremžar, Mrmolja, dvoje obč. svetnikov.

Grozd. Dobrodošli prijatelji, le sédite. Takoj pričnemo s stvarjo. Kaj mislite, gospod Gornik? Najprvo zaradi proklamacije . . . Gospod Gornik, povedati nam morate svoje mnenje gledé glavnih potez našega programa. Brez Vas ne storimo odslej ničesar . . . Pozabil sem Vam povedati, da ste bili včeraj izvoljeni predsednikom centralnega odbora —

Gornik. Jaz?! . . . Oprostite —

Grozd. Ne bojte se, ne bo Vam treba nič delati. Vi imate napačne pojme o takih predsedstvih.

18. prizor.

Prejšnji, Ščuka.

Ščuka. Program se je izgubil.

Kremžar, Mrmolja. Izgubil? — Kakšen program?

Grozd. Nič ne dé, programov je veliko, — ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samó, da so besede dolge in lepe.

Kremžar. Posebno je treba naglašati zmernost, dostojnost, poštenost.

Grozd. Ne blédite, kaj Vam bo dostojnost in poštenost v današnjih časih?

Kremžar (obč. svetniku). Ali ga slišite?

1. obč. svetnik. Seveda, — kaj bo njemu poštenost?

2. obč. svetnik. Treba je, gospôda, da se v teh težavnih časih, ko je v nevarnosti narod in njegov blagor, združijo vsi dobro misleči elementi v krepko falango. V prvi vrsti nam je treba značajnosti . . . Izginejo naj vse osebne težnje, vse intrige —

Grozd. Kaj bi o tem — saj smo sami! Pustimo značajnost, kjer je, in govorimo o pametnih stvaréh!

Kremžar. Jaz mislim, da je govoril gospod svetnik zelo pametno. (Gorniku, zaupno.) Oprostite, gospod Gornik, — takrat me je nekaj premotilo, Bog sam vedi — hipoma mi je seglo v glavo nekaj neumnega. Ne hudujte se, prosim! . . .

Gornik. O nikakor ne, potolažite se, prosim . . .

Grozd. Vse tiste dostojnosti, značajnosti in tako dalje nam ne koristijo nič. Govorimo jasno: — treba nam je denarja. Za drugo bom skrbel sam. Posebno Vi, gospod profesor, se ne delajte idealnega; — kaj mislite, da Vas ne poznam?

Kremžar. Prosim, kaj mi morete očitati?

Grozd. Nič pregrešnega, — toda čemu prihajate s frazami? Sploh Vam rečem vsem skupaj, ne lazite po prstih za mojim hrbtom. Ni ga rodila mati, ki bi bil v stanu, da me prevrne. Zapomnite si to! — In zdaj dovolite, da Vam razložim svoje načrte, kar se tiče našega glasila, agitacije in sploh našega delovanja . . . (Hipoma.) Tudi Vi, Ščuka, si zapomnite, da ste moj sluga, moj hlapec in drugega nič! Jaz vem dobro, da ste te dni zeló kolébali. Na Grudnovem pragu se še poznajo Vaše stopinje. Ali jaz tega ne trpim. Vi ste moja roka, del mojega telesa . . . . Odvezal se mi je čevelj, gospod Ščuka, — sklonite se, ter dokažite svojo udanost! . . . (Ščuka se skloni in zaveže Grozdu čevelj.)

Gornik. Gospod Ščuka, jaz sem se ozrl v stran! . . .

Ščuka (vstane). Ozrite se zopet k meni. (Vzame kozarec v roko.) Dovolite, da dvigam čašo v tem slovesnem trenutku. Hrepenel sem dolgo in zelo iskreno po majhni brci, po človekoljubni klofuti. Zakaj človek je slab in brez brc bi ne bilo poštenja in brez klofut bi ne bilo dobrih del . . . Očital Vam ne bom ničesar, oj vi ljudje častivredni. Kdo vé, kaj je greh in kaj je čednost?! Ali v tem slovesnem trenotku, ko se poslavljam od vas, mi je milo pri srcu. Pritegnite svoje pasove, in kdor še ni povečerjal, naj opravi hitro. (Grozdu.) Opravite hitro in sezite v roko svojim sovražnikom. Vašo polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni hlapci, tisti zavrženci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije, otresite se skrbi za narod in njegov blagor! Zakaj »naroda« ni več! In ni več hlapcev, in ni več zavržencev . . . Milo mi je pri srcu, ko Vas gledam pred sabo, tako smešne in majhne, polne skrbi za vseobče blagostanje, in če pomislim, da se poslavljam od Vas za zmirom, in da Vas ostavljam brez varstva in brez pomoči. Spominjajte se name, če tudi z otožnimi občutki, in kadar pride tisti veliki čas, pomislite, da je moral priti . . . (Izpije in odhaja.)

Gornik. Veselo srečo, gospod Ščuka!

Grozd (skrajno začuden, grè za Ščuko, obstane med vratmi). Norec! . . . . Zavezal mi je čevelj na levi nogi! . . . (Obstane, zamišljen, skoro preplašen.)

---

ČETRTO DEJANJE

Soba ista kakor v prvem dejanju.

1. prizor.

Katarina, Matilda (na desni), Kadivec (ob oknu. Govoré polglasno).

Matilda. Ali jaz vendar vem, da pojde, saj sem bila pri njem.

Kadivec (vstane). Ah! ona je bila pri njem! Na ta način je vse jasno. Kaj bi govorili!? Milostiva, dovolite, da Vas ostavljam za zmirom — —

Matilda (glasno). Jaz sem bila pri njem, da bi mu povedala — —

Katarina. Pst! — Papá spí! —

Matilda. Napósled, — midva itak ne govoriva. Oprostite, gospod Kadivec, nisem govorila z Vami!

Kadivec. Jaz tudi ne . . . (Razjarjen.) Sploh, — kaj imate opraviti z njim? Čemu ga nadlegujete; pustite ga pri miru in tudi on Vas bo pustil pri miru. Jaz Vas poznam do nohtóv!

Katarina. Pst! — Papá spí! —

Kadivec. Ah, papá . . .

Matilda. Kakor hočete . . . Jaz nisem rekla ničesar, — čemu sploh to prerékanje?

Katarina. Ali, saj je jasno. Gornik pojde; če je povedal sam, da pojde, torej pojde . . .

Kadivec. Zakaj se torej neče streljati?

Katarina. Ali saj vendar pojde . . . Papa ima čudne misli . . . Bog vedi, kaj mu je prišlo na pamet . . .

Kadivec. Nič neumnega ni prišlo stricu na pamet. Jaz ne bom miren, dokler tega sleparja ne spremim na kolodvor.

Matilda. Čemú pa bi bil slepar?

Kadivec. Ti seveda govoriš zanj, nič čudnega. Toda oprostite, gospodična Matilda, nisem govoril z Vami . . .

2. prizor.

Prejšnji, Siratka.

Siratka (med vrati). Ali je gospod doktor —?

Matilda in Kadivec. Ne!

Siratka. Oprostite. (Odide.)

3. prizor.

Prejšnji, brez Siratke.

Katarina (vstane, proti durmi). Zakaj pa ste ga takó — —

Kadivec. Ah, to je neznosen človek, — literat! . . . (Z drugim glasom.) Jaz Vam povem čisto odkrito, da bom tega sleparja, Gornika namreč, ako hitro ne pojde odtod — skratka, povem Vam, da imam velike načrte . . . Če ne jaz, on tudi ne! Takó je ta reč! —

Matilda. No, da bi ravno tvoja volja —

Kadivec (razjarjen). In jaz pravim, — moja volja, in ravno moja volja. Tebi seveda ni do mene, — ali to je vse eno.

Matilda (glasno). Tebi ni do mene — ti si neznosen —

Kadivec (bliže). Ah —

Katarina. Pst! Papá spí! —

4. prizor.

Prejšnji, Grozd (iz svoje sobe v spalni suknji).

Grozd (govori ves čas nenavadno potrto). Ali še ni bilo Gornika?

Kadivec, Matilda, Katarina. Ne še.

Grozd (zehaje). A-oh . . . Fran! —

Kadivec. Gospod doktor?

Grozd (začuden). Gospod doktor?! (Zamahne.) Ti, Fran, dobro bi bilo, da bi malo več študiral. Potépaš se okoli brez dela. In vrhutega se mi zdi, da se ukvarjaš z neumnostmi.

Kadivec. Pojdem študirat, — takoj. . . (Odide.)

Grozd (gleda začuden za Kadivcem). Ah! . . (Matildi.) Kakšna si, Matilda? Gostje pridejo.

Matilda. Takój striček! (Odide na desno spredaj.)

5. prizor.

Grozd, Katarina.

Grozd (gleda začuden za Matildo). Ah! . . . (Hodi gor in dol, sede.) Čudno je to življenje . . . Nikoli mi še ni bilo prišlo na misel, da bi spal popoldne, na večer. Ali danes me je obšla posebna utrujenost.

Katarina. Ali si bolan, Anton?

Grozd. Bolan? . . . Ne. Samo leglo mi je nekaj na prsa, na róke, na nóge . . . Ali je bil kdo tukaj? . . .

Katarina. Siratka je prišel.

Grozd. Bog z njim. (Po odmoru.) Čudno je to življenje, čisto neumno mi je pri srcu . . . Pomisli, kaj se mi je sanjalo, ravnokar, pred pol ure. (V ospredju, govori počasi in zamišljeno, bolj zase.) Plezal sem visoko, visoko, zmirom višje; vsi drugi so bili globoko pod mano; tisoč glav, same svetle plešaste glave — ves slovenski narod. In jaz plezam. Ali kakšna budalost, — plezal sem na strm stolp, — z rokami in nogami . . . Ko priplezam gor — pomisli! — ko priplezam gor, zapazim, da sem v sami srajci. Držim se z desnico, a z levico se zakrivam, tiščim srajco k sebi; — no zmirom so se videle moje nage noge in sram me je bilo . . . . Ozrem se dol, naskrivoma, čez desno ramo. Tam doli so se grozno smejali, impertinentno so se smejali. In celó Gornik je bil med njimi, — in jaz, pomisli, v sami srajci! Takrat huškne, Bog ve odkod, nekaj mrzlega krog mojih nog. Stresem se, pobrcam na lahko, huškne drugič, čez stegna . . . . brrr . . . čez ledja, po hrbtu navzgor, po hrbtu navzdol . . . Šlo je hitro, kakor miš . . . Ali miš je rasla, stopicalo je po meni z mrzlimi podplati, in podplati so bili večji in večji. To ni bila več miš, — bilo je, — vrag vedi, kaj je bilo! . . . Primem z levo roko, zagrabim, vlečem . . . toda pomisli, takrat se mi hipoma izvíje! Ali je bila to miš? Ni bila miš, — tisti blazni Ščuka je bil! In me gleda z velikimi očmi in pravi: »Kaj pa delate tukaj gori, striček?« Gleda me naravnost v obraz in se smeje. »Kaj pa delate tukaj gori, striček?« — pravi »saj Vi niste narod!« — In me gleda in se smeje. »Kako boste narod« — pravi — »ko ste v sami srajci!«

Katarina. Zakaj te to vznemirja?

Grozd. Leglo mi je na prsa . . . Ali ti nimaš sočutja z mano, v najtežjih urah se ne brigaš za moje skrbí . . . .

Katarina. Anton!

Grozd. Ti si mi bolj tuja od drugih . . .

Katarina (žalostno). Kdaj si mi dovolil, Anton, da bi skrbela zate? —

Grozd. Napravi mi gorkega vina. — Obšla me je malodušnost, mraz me je obšel. (Katarina odide.)

6. prizor.

Grozd.

Grozd. Kako se je to čudno spremenilo; čez noč se je spremenilo! . . . . Ščuka mi je zavezal čevelj na levi nogi, — takrat me je zazeblo, in zdaj me zebe . . . Kaj sem mu storil? Kar padlo je vse iz mojih rok, sam Bog ve, zakaj, sam Bog ve, kedaj . . . Gledam, — ali moje oči so čisto drugačne, vse je nejasno, in polno strahov je, kjer jih ni bilo nikoli . . . Zakaj mi je zavezal čevelj na levi nogi? . . .

7. prizor.

Grozd, Klander.

Klander (uslužno). Dober dan, gospod doktor!

Grozd (začuden). Dober dan! . . . Čemu prihajate k meni, kaj niste pri Grudnu?

Klander. Jaz? (Zamahne.) Ah, prosim Vas! . . Kakó to, da bi bil pri Grudnu? Nikoli nisem bil pri Grudnu! Kaj mi je do njega?

Grozd. Hm! hm . . . Ali mislite, da niso dobre njegove šanse? Ali mislite, da se izpodtika, da se podira?

Klander. No! — Slepar naj bi še bil, saj smo vsi sleparji, — ali naj bi ne bil neroden . . .

Grozd (séde, radoveden). Pravite, da je neroden? Kakó pa se je izpodtaknil?

Klander. Neroden je. Kakšna je bila njegova revolucija? Vstal je in zakričal, ljudje so poslušali . . . a nato séde in pije svoje pivo, kot da bi se nič ne bilo zgodilo . . . Blamiral se je . . . Kadar se kakšna stvar začne, se ostane pri stvari . . . Jaz se napósled nič ne zanimam zanj . . Naj dela po svoji pameti!

Grozd (vstane). A kakó, razložite mi — — Ta reč me nenavadno zanima . . .

Klander. Ni nič, se ne da natanko razlagati; omagal je; kri se mu je ohladila; prijel je ter izpustil . . .

Grozd (zamišljen). Hm . . . omagal je . . .

Klander. Nima tiste velike eneržije in spretnosti še celó ne . . . Že je držal Gornika za komolec, pa se mu je izmuznil, na lepem se mu je izvil iz rok . . . Vi ste vse drugačen mož . . .

Grozd. Jaz? . . . Mislite, da imam tisto veliko eneržijo? . . .

Klander (smehljaje). In spretnost . . . Prišel sem na tihem, gospod doktor, nanagloma, da me ne prehité . . . Častitam Vam, gospod doktor . . .

Grozd (v zadregi, vznemirjen). Hvala! . . . Toda dovolite —

Klander. Seveda, seveda . . . ali jaz nimam nobenih skritih misli . . . Prepričan sem, da boste rabili svoj vpliv samo v narodov blagor. Toda spretno ste ribarili . . . Jako dobro ste ga zalotili . . No, Vaša nečakinja je lepo dekle, — zakaj bi je ne vzel? To je povsem razumljivo . . .

Grozd. Ah da . . . da, tako je torej . . . in Vi ste se zato požurili . . . (Hipoma bolj energično in dostojanstveno.) Jaz nisem nič ribaril, gospod Klander. To je prišlo, kakor pride med mladimi ljudmi. Vi ste že od nekdaj navajeni tistih posebnih izrazov . . Hvala za častitke, gospod Klander. —

Klander (ponižneje). Nisem Vas mislil žaliti, gospod doktor! Govoril sem iskreno, kakor s starim prijateljem . . . Ali zagotavljam Vas: z Grudnom nisem imel nikoli nič opraviti. Niti brigal se nisem zanj . . .

Grozd. Dobro, — nič Vam nisem očital . . . In ljudjé govoré zelo o tej stvari?

Klander. O kateri stvari, gospod doktor?

Grozd. No . . . o Gornikovi ženitvi . . .

Klander. Govoré tako na tihem . . . zašumelo je po mestu . . .

Grozd. Dobro, dobro . . . (Hodi po sobi.) Hvala, gospod Klander . . .

Klander. Oprostite, gospod doktor, da sem Vas vznemirjal, in bodite uverjeni, da je moja udanost trdna in iskrena.

Grozd. Dobro, dobro . . . Z Bogom, gospod Klander. — (Klander odide.)

8. prizor.

Grozd.

Grozd. Taka je torej ta reč! Takrat se mi je zgodilo, kakor nikoli v življenju. Misel mi je padla iz neba, — čisto nepričakovano in brez povoda, — in nisem se je otresel . . . Zakaj bi se moralo to zgoditi? Kakó sem prišel do tega, da se oženi Gornik z Matildo? — Čisto na lepem, najmanjšega znamenja ni bilo . . . No, zakaj bi se ne oženil z njo? Kaj ga ovira? — Slovesen trenotek je bil, ko mi je padla tista misel iz nebá . . . Tukaj so vrata, tukaj je pot . . . Stvar je čisto jasna in ne more biti drugačna . . . . (Séde.) Bog, jaz sem slab in bolan . . . Kakšni čudni dvomi . . . Kakšna premišljevanja! . . . Ob tej uri, ko ga pričakujemo, da pride v fraku in v belih rokavicah . . . O Bog, — zakaj mi je zavezal čevelj na levi nogi? (Vstane, pri durih na desni.) Matilda!

9. prizor.

Grozd, Matilda.

Grozd. Napočil je slovesen dan. Ali si pripravljena?

Matilda (še med vrati). Na kakšno stvar, striček?

Grozd. Danes se bo dopolnila tvoja usoda, Matilda! — Sédi. — Ali si že kdaj premišljevala o svojem življenju, o prihodnosti, o nalogah, ki te čakajo? —

Matilda (boječe). Nikoli, striček.

Grozd. To ni bilo lepó od tebe, zakaj čakajo te velike naloge. Življenje, kakoršno si živela doslej, je bilo zelo otročje in površno. Človek ni na svetu samó, da živi. — Ali si mislila kdaj na možitev?

Matilda. Dà, striček.

Grozd. Ah, glej . . . Kedaj si mislila nanjo, na kakšen način?

Matilda. Samó tako, striček . . . splošno . . .

Grozd. Hm! . . . Da govoriva o stvari. — (Hladno in odločno.) Danes pride Gornik, — pride namreč tebe snubit . . . (Hipoma se nečesa domisli, zase, neodločno.) To se pravi . . . vrag vedi . . . ali meni je slabo, zares slabo. Zakaj mi je zavezal čevelj na levi nogi! . . . (Zamahne, — trdo.) Pride te snubit, na vsak način, nič drugega. In ti mu boš odgovorila tole: »Dragi gospod Gornik, počastili ste me nenavadno in tako Vam torej s posebno radostjo« — — ah, neumnost! Odgovori mu, kar mu hočeš, ali dostojno, pametno, meni na veselje! . . .

Matilda. Ali striček, on je tako neizmerno smešen.

Grozd. Gotovo. Ko bi ne bil smešen, bi te ne snubil . . . Jaz sem napravil to reč z veliko skrbjo, kot tvoj drugi oče in varuh. Upam, da si mi hvaležna, kakor se spodobi . . . Nocoj torej te zasnubi, — jutri pride potem v fraku in rokavicah. Hm . . . jutri . . . to je vsekakor malo čudno . . . Vrag vedi, kaj mi je leglo na prsa . . .

Matilda. Ali Vam je slabo, striček?

Grozd. Kdo je govoril o tem? — In kadar te povpraša o tistih rečéh, ne povési oči; to je starinsko . . . Hm . . . čudno je kljub temu . . . (Odhaja.)

Matilda. Jaz Vam rečem, striček, prosim, nikar se ne hudujte — (Grozd odide.)

10. prizor.

Matilda, Kadivec (od leve iz sobe).

Matilda. No zdaj si slišal.

Kadivec (séde obupen). Kaj je storiti?!

Matilda (smejé). Ali, saj pojde! — Čisto nič se ne bo zgodilo . . . Fran, ti si tako vznemirjen . . . in take malenkosti te vznemirjajo . . .

Kadivec. To niso malenkosti . . . Toda resnično, Matilda, jaz sem zeló nedostojen. (Gre k nji, iskreno in prisrčno.) Matilda, ti dušica, to res niso malenkosti . . . Nič se ne bo zgodilo . . . Gotovo, zgodilo se ne bo nič. Toda glej, Matilda, ti dušica moja: — kolikor jih poznam, — edino tvoje srce je pošteno, dobro, neomadeževano . . . In kadar kdo samó pomisli, kadar samó pomisli, da bi ranil tvoje čisto srce in da bi ga omazal, je moje srce v resnici že ranjeno. Če kdo samó pomisli, da bi se te dotaknil, — jaz čutim, kot da bi se te bil dotaknil že v resnici . . . Dokler te ne objamem z obema rokama, trdno in tesno, z obema močnima rokama, — bo moje srce nemirno in bal se bom zate. Jaz se bojim, Matilda, če se ozirajo že na tvojo senco . . . Zakaj, Matilda, dušica, ti ne veš, kakó te ljubim . . .

Matilda. Fran! . . . Saj me lahko poljubiš, Fran! . . .

Kadivec. Ti! . . (Jo poljubi.)

Matilda. A zdaj —

Kadivec. Zdaj je samó treba, da ta človek izgine. Prej ne bo miru . . . Če le prag prestopi s svojimi nerodnimi nogami, že je vse v neredu. Treba je, da takoj izgine . . .

Matilda. Danes pride snubit.

Kadivec. Kaj mu boš odgovorila?

Matilda (smejé). Kaj mu bom odgovorila, Fran? .

Kadivec. Ah, dà, oprosti mi, Matilda . . .

Matilda. Kadar pride, prisloni malo vrata in . .

Kadivec. Ali prosim te, Matilda, kaj misliš o meni?

Matilda. Kaj nisi poslušal ravnokar?

Kadivec. Seveda sem poslušal, ali to je bilo čisto kaj drugega. Poslušal sem le takó . . . . slučajno . . .

Matilda. Ker si bil ravno pri durih . . .

11. prizor.

Prejšnja, Siratka.

Siratka. Ali je gospod doktor doma?

Matilda. Dà, takoj. (Proti Grozdovi sobi.) Striček! Gospod Siratka!

Siratka. Na zdravje, gospod Kadivec!

Kadivec. Z Bogom! (Odide na levo.)

Grozd (znotraj). Samó trenotek!

Matilda. Z Bogom, gospod Siratka! (Za Kadivcem.)

12. prizor.

Siratka, pozneje Grozd.

Siratka (gleda za obema). Hm . . . Gornik bi bil lahko ljubosumen . . .

Grozd (iz svoje sobe, oblečen in obut). Dober dan, Siratka. Ali ste se me spomnili?

Siratka. Gospod doktor, kedaj sem pozabil na Vas?

Grozd. Saj ste se najbolj izmed vseh držali za Grudnov frak.

Siratka. Jaz? Nikakor ne. Jaz sem samo gledal, študiral.

Grozd. Vi literati uganjate torej nedostojnosti samó zaradi študij?

Siratka. Samo zaradi študij. —

Grozd. Srečni ljudje: kdo Vas more križati? — Pa ste spustili Grudnov frak, je slabo šit?

Siratka. Zeló slabo; že se mu je odtrgal . . . Takoj prvo uro sem vedel, kakó se bo zgodilo. Gruden je premalo odločen, premalo pretkàn. Za majhne intrige je zeló sposoben, ali če se loti kaj velikega, ne opravi nič, — baš ker je majhen in malenkosten . . .

Grozd. Takó ga torej sodite, — po svojih študijah. A zdaj, ko ste dovršili svoje študije, — kakó bo z njegovim listom?

Siratka. Z njegovim listom? Nimam nič opraviti z njegovim listom.

Grozd. Ah, to je imenitno, kako ga zatajujete. Mal vetrec je zapihal, in siromak stoji sam. Vréden je sočutja, boga mi . . .

Siratka. Zagotavljam Vas, da ni imel nikoli zvestih privržencev; to je bila samó epizoda brez pomena. Jaz na priliko —

Grozd. Vi ste samó študirali, da . . . A povejte mi, kaj Vas je tako ostrašilo, zakaj ste pobegnili tako hitro, — po komaj dovršenih študijah?

Siratka. To so bile različne zunanje okolnosti, ki so pričale jasno, da Gruden ni ustvarjen za tako visoko nalogo, kakor si jo je stavil sam in da ni vreden narodovega zaupanja v toliki meri — — —

Grozd. Dà, dà, — in tako dalje. — Prašal sem Vas, kaj je napótilo ovce, da so ostavile pastirja?

Siratka. Pastir je bil preneumen, to je vse. — Lahko bi bil spravil Gornika pod svojo suknjo, ali bedaka je obšla ljubosumnost čisto na lepem . . . Neverjetno! — In pot je bila že takó lepo posejana . . . Če bi bil pameten, bi ga Vi ne bili prehiteli . . .

Grozd. Ali glejte, jaz sem ga prehitel! Imenitno prehitel, — ne? (Gre v stran, zamišljen.) Hm . . . Imenitno sem ga prehitel, seveda . . . Glejte, takó se stvari spreminjajo . . . (Smehljaje.) Ali ste mislili, da sem na tleh? Ali ste že molili zadušnice? Hm? . . .

Siratka (malodušno). Ne, gospod doktor; . . . prosim Vas . . . jaz nisem bil nikoli med Vašimi nasprotniki . . . .

Grozd. Samó študirali ste. — Veste kaj, gospod Siratka, ostanite pri meni. Ščuka je namreč zblaznèl.

Siratka. Dà, gospod doktor, z veseljem. To, oprostite, je bil pravzaprav povod —

Grozd. Ha, ha, ha . . . Vi ste res značajen človek; upam torej, da ste dober žurnalist . . .

Siratka. Nisem mislil takó, . . . moje sveto prepričanje . . .

Grozd. Nà, nà . . .

Siratka. Ali kar se tiče Ščuke, — je škoda tega človeka. Kljub vsemu sočutju bo treba nastopiti odločno proti njemu. Nikakor se ne sme dovoliti, da bi taki nedostojni, samovoljni ljudje prodajali svoj strup med narodom in rušili tiste svete ideale — —

Grozd. Kaj ni bil Ščuka Vaš prijatelj?

Siratka. Dà, — toda kadar gre za narodov blagor, neha vsako prijateljstvo . . .

13. prizor.

Prejšnja, Gornik.

Gornik. Dober dan, gospod doktor — —

Grozd (veselo vznemirjen). Ah, blagorodje, zelo ste me razveselili. Prosim blagorodje. (Ponudi mu stol.) Pričakoval sem Vas nekako s strahom . . . . Z Bogom, gospod Siratka, z Bogom! —

Siratka. Klanjam se, gospôda! (Odide.)

14. prizor.

Grozd, Gornik.

Gornik. Prišel sem na Vaš dom s posebnim opravkom. Ali bi ne mogel govoriti z gospodično Matildo?

Grozd. O, dà, dà . . . seveda, takoj, blagorodje . . Verjemite mi, že sem mislil, da je vse pri kraju. Zgodilo se je z mano nekaj čudnega . . . Po tistem neumnem trenotku, ko mi je zavezal čevelj na levi nogi — —

Gornik. Je bilo malo čudno, res . . .

Grozd. Dà, čudno je bilo; ko je zaprl vrata za seboj, je leglo náme, . . . na prsa, na obraz . . . Takó so trenotki, sami ob sebi brezpomembni, ki človeka umorijo, a sam ne vé, kakó in zakaj . . . Od tedaj so moje misli zelo plašne in žalostne. Glejte, skoro Vas že nisem več pričakoval . . .

Gornik (v zadregi). Dà, dà . . in jaz bi tudi . . .

Grozd. Ali moj strah je bil neumen . . . Jaz nisem bojazljivec; v svojem življenju se nisem bal nikogar. Bojim se samó, če vidim kaj novega. Kje naj primem? Kakó naj zgrabim? In v obrazu tistega blaznega človeka je bilo nekaj novega . . .

Gornik. Ščuka ni blazen.

Grozd. Ne . . . ne zmirom. Časih je bil pameten in imel sem ga rad. Mislim, da bi mu oprostil tudi zdaj . . . samó pride naj k meni . . . Tudi plačo mu povišam . . . gotovo, saj je drugače pripraven človek . . .

Gornik. Ne verjamem, da bi se vrnil.

Grozd. Morda se vrne; jaz bi rad, da bi se vrnil . . . Ali zdaj, — zdaj je vse dobro; vse je dobro zdaj. (Iskreno, strese Gorniku roko.) Vi, gospod Gornik, ste res imeniten človek. Taki ljudje mi ugajajo, oprostite . . . Takó premišljujem, ugibam ves bolan in vznemirjen . . . »Ali pride . . ali ne pride?« In on, — pošten, značajen človek, hodi svojo pot molčé in resno . . . brez velikih komedij, brez sentimentalnosti . . . Vi niste frazêr, in to mi jako, jako ugaja . . .

Gornik. Dovolite, gospod doktor, Vaše besede so skrivnostne . . .

Grozd. Ne jezite se, dragi gospod Gornik . . Pride mi redkokdaj, ali kadar pride, pride z veliko močjó. Nikoli še nisem govoril tako iskreno, kakor to uro . . . Par dni so bili oblaki nad mojo hišo, ali komaj so padle prve kaplje, — že se je zjasnilo . . Hvala, gospod Gornik! . . (Se obrne v stran in se pogladi po čelu.) In se je zjasnilo . . . . Bog vedi, nisem pil vina, a sem pijan . . To ni zdravo . . (Gorniku.) Dovolite torej, dragi gospod Gornik . . . (Gre proti sobi na desni.) Matilda!

15. prizor.

Prejšnja, Matilda.

Matilda. Striček?

Grozd (tiho Matildi). Matilda, spominjaj se, kar sem ti rekel . . . Zdaj gre za narodov blagor . . . Ah, neumnost . . . Pazi, Matilda! . . . (Gorniku s posebnim smehljajem.) Ostavljam Vas za par minut, gospod Gornik . . oprostite . . (Odide.)

16. prizor.

Gornik, Matilda.

Gornik. Klanjam se, gospodična Matilda! —

Matilda. Dober dan, gospod Gornik! —

Gornik. Gospodična Matilda, razjasniti Vam moram neko stvar, prositi Vas moram oproščenja —

Matilda. Zakaj pa še niste šli odtod?

Gornik. Pojdem takoj. — Ali jaz ne bi rad, da bi se spominjali name z grenkim srcem. Tukaj je tako malo dobrih ljudij, in Vi ste med njimi; zato bi mi bilo žal, da bi se Vam zameril. Povem Vam odkrito in po pravici, da nisem bil nikoli zaljubljen v Vas . . .

Matilda (k durim na desni). Zdaj torej slišiš —

Gornik. Prosim?

Matilda. Duri so zaškripale . . . In potem?

Gornik. Potem?

Matilda. Odkod pa je potem prišla ta neumnost? Kdo pa je sploh govoril o nji?

Gornik. Jaz sem nedolžen . . . (Resno.) Morda je kriva neka posebna stran mojega značaja. Premehak sem namreč. Če mi kdo reče: »Oženi se, prijatelj, meni na veselje!« — pa se oženim . . . .

Matilda. No, prosim Vas, ali Vam je kdo rekel —?

Gornik. Sevéda. Saj v tem je vsa čudovitost te stvari. Gospod doktor Grozd se je namenil, — prijel me je za róko ter me potegnil za sabo . . . In jaz sem hodil za njim . . . Čemu se je to zgodilo, sam Bog vedi! . . .

Matilda. Stric Vam je dejal, da se oženite?

Gornik. Ali mi je dejal? . . . Nič mi ni dejal: prijel me je za roko in jaz sem hodil za njim . . . O Bog, žalostno je moje življenje . . . Jaz nimam veselja, ne mirú, ne prijateljev . . . Pridem, in vsujejo se okoli mene, ščipljejo me od vseh straní. Po mojem hrbtu bi lazili navzgor; samó do mojega hrbta jim je . . . Ali jaz ne maram teh stvari. Imam denarja in imam znancev na različnih stolicah in prestolih; za to so me izbrali ljudjé za svojega hlapca, da bi jim služil s svojim denarjem in da bi prosil zanje krog stolic in prestolov . . . Žalostno je moje življenje . . .

Matilda (mehkeje). Gospod Gornik, zakaj se ne skrijete? Zakaj ne pobegnete v samoto, v gozd? Jaz na Vašem mestu bi si napravila vilo visoko gori, kje v gorovju, sredi jelk in skal . . . To bi bilo krasno . . . imeli bi miru in veselja.

Gornik. To nameravam, gospodična Matilda. Hotel sem samó pogledati svet. Po očetovi smrti sem stopil iz hiše, da bi si malo ogledal. Ali svet je strašen. Samó malo ljudij je dobrih in iskrenih, ali jaz se zamerim vsem, poštenim in nepoštenim. Nikar se ne hudujte name, gospodična Matilda.

Matilda. Jaz se ne hudujem čisto nič, gospod Gornik. Samó . . . . prišli ste takó neumno . . . . Zakaj niste rekli takoj, da ne marate zame?

Gornik. Kakó bi mogel reči kaj takega? . . . Hotel sem, toda beseda mi je ostala na jeziku . . . Tudi pobegniti sem hotel že davno; sinoči, predsinočnjem. Ali držalo me je nekaj za suknjo . . . Ah, jaz sem takó mehak, takó neumen, takó len. Ni ga na svetu nesrečnejšega človeka.

Matilda. Ali zdaj vendar pojdete?

Gornik. Gotovo, zdaj pojdem! . . . Domá je pospravljeno vse. Peter je pospravil kovčege; popotna suknja leži na zofi, palica na mizi. Vse je pripravljeno. In kadar pojdem, napravim ovinek . . . daleč na okoli pojdem, da ne zaidem na Vaše stopnice in da mi ne padejo kovčegi iz rok . . .

Matilda. Prosim Vas, gospod Gornik, varujte se — —

Gornik. Brez strahú, — takó je zapisano . . . (Vstane.) Gospodična Matilda, če se kedaj spomnite name, nikar se ne zgražajte!

Matilda. Bog z Vami, gospod Gornik . . .

Gornik (otožno). Rad bi dal rokó gospodu Kadivcu. Prosim, gospodična, recite mu, da ga pozdravljam.

Matilda (k durim). Fran!

17. prizor.

Prejšnja, Kadivec.

Matilda. Poslovi se od gospoda Gornika!

Kadivec. Z Bogom, gospod Gornik . . Zakaj se niste hoteli takrat streljati?

Gornik. Se ne streljam rad; je zmirom nekaj nevarnosti zraven. — Oprostite mi, gospod Kadivec, nikoli nisem mislil nič hudega o Vas . . .

Kadivec. Potujte srečno, gospod Gornik . . . Tudi jaz Vas nisem mislil žaliti . . . ali zakaj ste bili takó nerodni?

Gornik. Kakor je človeku usojeno . . . . Z Bogom!

Kadivec in Matilda (ga spremita do vrat). Z Bogom! — (Gornik odide.)

18. prizor.

Kadivec in Matilda.

(Kadivec in Matilda se oddahneta.)

Matilda. In stric?

Kadivec. Hm!

Matilda. To bo nekaj strašnega . . .

Kadivec. Ah, — tega se je treba otresti; skrajni čas je. Čemu se klativa tod okoli, po teh sobah, Matilda? Zakaj bi ne živela zase, — koga potrebujeva poleg sebe? Jaz sem sit tega življenja . . .

Matilda. In kaj misliš?

Kadivec. Nič posebnega. To je vendar smešno . . (Vstane.) Bóga mi, šele zdaj, v tem trenotku mi je prišlo na pamet, kako neizmerno neumno je to. Zakaj tičiva pod nadzorstvom? Kdo je kaj storil zame in zate? . . . Zakaj bi si ne izbrala drugega stanovanja? . . Stric naju vzgaja, — kakšna vzgoja! Midva se tudi samá lahko vzgajava!

Matilda. Fran!

Kadivec. Preneumno je to! — Ti živiš od denarja svojega očeta, jaz od denarja svoje matere . . . Odvisna nisva od nikogar, — in vendar trepečeva pred tem človekom. Neumno, sakrament!

Matilda. Ali Fran, ti si nehvaležen!

Kadivec. Ah, hvaležnost! . . . Kadar pride, mu porečem energično: »Gospod doktor, dajte mi račun o svojem gospodarstvu, o svojih stroških, o tisti neumni vzgoji. Jaz sem tega življenja sit!«

19. prizor.

Prejšnja, Grozd.

Grozd (začuden). Kje pa je Gornik?

Kadivec (malodušno). Ah . . . Gornik . . .

Matilda. No . . . Gornik . . .

Grozd. Kaj je z Gornikom?

Matilda. Šel je.

Grozd. Kakó to, da je šel . . . . Kaj sta govorila?

Matilda. Ah, . . . nič posebnega . . .

Grozd. Fran, pojdi študirat!

Kadivec. Gospod doktor . . .

Grozd. Gospod doktor? . . Pojdi študirat! . .

Kadivec. Povedati Vam imam nekaj zelo važnega.

Grozd. Glej, glej . . (Razjarjen.) To je impertinentno. (Matildi.) Kaj sta govorila?

Matilda. Striček — — —

Grozd. Kaj si mu odgovorila?

Matilda. Ali striček, saj me še nič prašal ni.

Grozd (prepaden). Kakó, da te ni nič prašal? (Nekdo trka, vstopi Grudnovka.)

20. prizor.

Prejšnji, Grudnovka.

Grozd (hladno). Zeló me veseli, milostiva. Od kod ta čast?

Grudnovka. Dober dan, gospod doktor. (Kadivcu in Matildi.) Dober dan. — (Grozdu.) Prišla sem Vas svarit, gospod doktor! . . .

Grozd. S tabo bom govoril pozneje, Matilda; — in s tabo, Fran!

Kadivec. Jaz bi tudi rad govoril z Vami . . .

Matilda. Fran! (Kadivec in Matilda odideta.)

21. prizor.

Grozd, Grudnovka.

Grozd (gleda molčé za njima, po prestanku). Prišli ste me svarit?

Grudnovka. Dà . . . na Vašo in seveda tudi na svojo korist.

Grozd. Seveda, — sedite prosim!

Grudnovka. Vi veste, da je ta razdor jako neumen.

Grozd. Kdo ga je provzročil?

Grudnovka. To se ne praša. — Ali mislite, gospod doktor, da so šanse na Vaši strani?

Grozd. Jaz mislim to.

Grudnovka. Torej se varate. Tehtnica je sedaj čisto ravnotežna, niti za betvico niste boljši. Če se pametno ne okrenemo, pademo vsi skupaj.

Grozd. Prišli ste k meni v skrbéh . . Do mene Vam ni nič, to je gotovo; — kaj torej nameravate?

Grudnovka. Do Vas mi res ni veliko; vsak skrbi zase. Ali ravno zategadelj sem prišla k Vam. Naša reč je vzajemna . . . Prosim, poslušajte: — recimo, da se prične boj na življenje in smrt. Doslej smo se greli vsi skupaj pod enim plaščem, in pod tem plaščem se je godilo precej nedelikatnih stvari. Če se prične boj na življenje in smrt, bodo prihajale na dan te nedelikatne stvari; a v svetli luči se vidijo take nedelikatnosti še bolj nedelikatne, kot so v resnici. Nam bi to ne bilo prijetno, — ali bi bilo prijetno Vam?

Grozd. Kdo mi more kaj očitati?

Grudnovka. Dobro, — tako bi lahko rekli z vsem ponosom, — ko bi imeli za sabo kakoršnokoli zaslombo. Ali glejte, tehtnica je ravnovésna . . Tudi Vam se je izvil Gornik iz rok.

Grozd (prestrašen). Kakó, da se mi je izvil iz rok?

Grudnovka (smejé). Kaj res mislite —?

Grozd (v zadregi). Jaz ne mislim nič . . . (Gre korak po sobi, zamišljen, prepaden.) Takó se mi je izvil iz rok . . .

Grudnovka. Treba se je tolažiti. Vi ste bili prav tako nerodni kakor moj mož . . . Nekaj smešnega je bilo na tem razdoru, ali lahko bi se blamirali še bolj . . . Zdaj je čas, da se stvar zakrije in pozabi . . .

Grozd (počasi). Milostiva, jaz Vam nič ne zaupam. Ali ste prišli, da bi spravili iz mene besedo, ali ste me prišli plašit? . . . Danes so bili pri meni ljudje, ki ste jih še včeraj držali na konopcu! . . .

Grudnovka. Ali, gospod doktor, kako govorite? Jutri bodo tisti ljudje zopet pri meni, če zapiha veter le nekoliko na mojo stran. Prišli so k Vam, ker so se zmotili. Ti ljudje bi bili dober termometer, ko bi ne bili tako neumni . . Nevarnost je čisto drugod. Če hočemo ostati, kar smo, namreč narod, je treba, da spravimo svoje stvari pod streho in da se pripravimo . . . . Kaj ste storili Ščuki?

Grozd. Kako ste vi vsi natanko začutili, da me je nekdo ranil, da so se mi zazibala tlà pod nogami. (Razjarjen.) Ali jaz vam rečem, vam vsem skupaj, da to ni moja poslednja ura. Varali ste se jako . . . Kakó me hočete ponižati, kako hodite okoli mene, kakor okoli bolnega otroka! . . . Ali jaz nisem slab, nisem bolan . . . Čemu prihajate s tistimi strahovi? Tudi strahov se ne bojim . . . Kaj morem zato, če mi je zavezal čevelj na levi nogi? Ali sem mu zapovedal? . . . Tudi Vi ste se zmotili! — Kaj sem izgubil v tem času, v teh kratkih dneh? Ničesar nisem izgubil, niti trohice svoje moči . . . Vrnil se bo k meni, skesan in majhen . . . Poznam te ljudi . . . Vrnil se bo goljufan, raztrgan in slab. Jaz poznam te strahove! Mnogo jih je že bilo in vsi so poginili, jaz pa sem ostal . . . Zmotili ste se nad mano, milostiva! Tehtnica je ravnovesna, šanse so enake? . . . Hej! . . . Jaz zakličem, samó pomignem, in narod hodi za mano . . . Dà, neumna je ta slabost; prišla je samó slučajno, od obile večerje . . . Tako ste se zmotili nad menoj, ravno v tej uri, ko stojim višje nego sem stal kdaj prej . . . Gornik se mi je izvil iz rok? . . . Varate se; on ne more iz mojih rok, privezal sem ga z močnimi jermeni . . . Obšlo me je nekaj slabosti, in v tistih trenotkih sem mislil tudi jaz, da drsam navzdol. Ali moja tla so trdna, nenavadno trdna! —

Grudnovka (vstane). Torej pozneje, gospod doktor. Če mislite, da še ni zadnji čas, tedaj potrpimo. Na svidenje!

Grozd. Nisem mislil takó. Naj me pride Vaš mož prosit oproščenja. Lahko mu oprostim, ker nimam od njega ne škode, ne koristi . . .

Grudnovka. Dokler govorite o oproščenju, se o spravi ne more govoriti. Pozneje torej. (Mrači se.)

Grozd. Torej nikoli . . . (Katarina pride.)

22. prizor.

Prejšnja, Katarina.

Katarina. Vino je pripravljeno. Ali hočeš luči?

Grozd. Ne. (Katarina odide.)

23. prizor.

Grozd, Grudnovka.

Grudnovka (vstane, odhaja). Prišla sem Vas svarit; varujte se; taki strahovi kakor je Ščuka so nevarni.

Grozd (tišje). Jaz se jih ne bojim . . . (Hipoma neodločno.) Toda . . . zahvalim Vas, milostiva . . . Ali res mislite, da je tehtnica ravnovesna, da je čas skrajen?

Grudnovka. Vi ste rekli, da ni.

Grozd (zamišljen). Leglo mi je na srce, in neče stran! — Z Bogom, milostiva!

24. prizor.

Prejšnja, Siratka, Klander, Kremžar (pridejo prepadeni).

Siratka. Ali ste slišali, kaj je napravil?

Kremžar. To presega vse meje dostojnosti.

Klander. Zapreti takega človeka! Saj je zblaznel. Na cesti naj ga aretirajo.

Grozd (prestrašen). Kaj je napravil Ščuka?

Siratka. Slab dovtip je napravil; ali taki dovtipi so nevarni, — vrag vedi, kaj lahko pride iz takih dovtipov. Prosim, čujte: —

Kremžar. Na tak način se rušijo ideali; takó se spodkopuje vera v avtoritete. To bi morala zabraniti vlada! —

Klander. Policija bi morala poseči vmes!

Siratka. Čujte! (Velik list papirja v roki.) »Jaz ne govorim za tiste ljudi, ki niso več ljudje s krvjó in mesom, temveč številke v tolpi; ne za tiste ljudi, ki se jim zdé fraze o narodovem blagru, o narodovih idealih, o avtoritetah, tradicijah, zákonih in tako dalje svete in nedotakljive. Zakaj to niso več ljudje, temveč številke v tolpi, brez življenja in brez ponosa . . . Za tiste govorim, ki jim je ljubša cinična resnica, nego blagoslovljena laž . . .« Prosim, poslušajte, ali ni to blazno? —

Grozd. Kje je dal to tiskat? Kdo se je predrznil to tiskat —?

Klander. Le naprej.

Siratka. Prosim. — Gospod doktor, prosim. Tukaj meri na Vas, — imenuje Vas indirektno, oprostite, — svinjo.

Kremžar. Impertinentno, nedostojno!

Siratka. »Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, — za narodov blagor. Tudi doktor Gruden bi bil rad minister ali dvorni svetnik, — tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za narodov blagor. Kdor dandanes javno laže, — laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, — ga smešijo in preganjajo ter napósled uničijo, — za narodov blagor! — In za narodove ideale; — ta narod ima namreč ideale — in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopiš idealu na kurje okó! In kakšni boji se bijejo za te ideale! Ti, dragi moj, nimaš nobenih idealov, niti ne veš, kaj so ideali, tudi tvoj prijatelj jih nima. Ali ti in tvoj prijatelj skupaj se imenujeta narod ter imata ideale! In za te vajine ideale se borita doktor Grozd in doktor Gruden. Doktor Grozd bi dal za te vajine ideale svojo nečakinjo in doktor Gruden svojo ženo . . Za te ideale in za narodov blagor!«

Kremžar. Impertinentno.

Siratka. »Doktor Grozd in doktor Gruden sta poštena človeka. Zakaj bi ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi? Ti, dragi moj, trguješ s suknjami, doktor Grozd trguje z narodovimi ideali! Razloček je samó ta, da je suknjo težje napraviti in težje zakrpati, nego navaden ideal . . .«

Klander. In ljudje ga poslušajo . . .

Siratka. V predmestju, v tistih zakotnih gostilnah si je zbral svoje brloge in svoje ljudi . . . Kaj bo iz tega?

25. prizor.

Prejšnji, Mrmolja in Mrmoljevka.

Mrmolja. Gospôda, — gospod doktor . . . . Jaz nisem mislil, da bi bilo mogoče kaj takega v našem pohlevnem, pobožnem narodu . . . Pomislite, prosim . . .

Kremžar. Ali ste tudi Vi že čitali?

Mrmoljevka. Gospod doktor, v Vaših rokah je zdaj rešitev, je pomoč. In takega človeka ste gojili na svojih prsih, da zdaj s svojim cinizmom podira, kar so zidali najidealnejši naši možje v tolikih in tolikih trudapolnih letih, s sveto ljubeznijo v srcu, polni zvišenih idej, posebno tiste svete ideje, ki dandanes —

Grudnovka. Gospod doktor, ali mislite, da ni skrajni čas? . . .

(Zmrači se.)

26. prizor.

Prejšnji, Gruden (prisope razburjen).

Gruden. Doktore; — stvar je pri kraju, stran z neumnostmi. Zdaj moramo nastopiti energično, vsi skupaj, vsi pošteni in pametni ljudje! . . . Meni so razbili okna . . .

Vsi. Ah . . .! Kdo? Kdaj?

Grudnovka. Tebi prvemu?

Gruden. Par ljudij, neizobraženih, polpijanih; če so delali iz objesti ali v resnici, — meni ni bilo lahko pri srcu. Jaz se bojim takih ljudij.

Grozd. Ali je bil Ščuka med njimi?

Gruden. Slišal sem njegov glas, — smejal se je. Stal sem na stopnicah, — a potem preko vrta k tebi.

Grozd. Stopimo mu na tilnik, da bo odprl očí . . . (Dá Grudnu rokó.)

Gruden. Oprosti, doktore!

Mrmolja. Jaz mislim, da je to eden najvažnejših trenotkov v zgodovini našega naroda.

27. prizor.

Prejšnji, Kadivec, Matilda.

Kadivec. Gospod doktor, — mislila sva, da ste sami.

Grozd. Kaj je?

Kadivec. Predstavljam Vam svojo nevesto!

Grozd. Tepec! Pojdi študirat!

Kadivec. Matilda, — še danes pojdeva študirat; — na Dunaj!

(Šipe na oknu zazvenkečejo na tlà, zunaj hrup, smeh in nerazumljivi klici; vsi prepadeni, — hipoma se hrup deloma poleže.)

Glas Ščukov (pod oknom). Gospod doktor, — doktor Grozd! (Počasi, — zelo glasno, razločno, s kratkimi prestanki.) Ali niste čutili, da sem Vas vgriznil, — — ko sem Vam zavezal čevelj na levi nogi? — — Moji zobje so bili — — strupeni. — — Kmalu boste legli na postelj, — — in z Vami bo legel narodov blagor — — in bodo legli narodovi ideali — — Zakaj začenja se boj — — proti blagru naroda — — proti narodovim idealom. — — Do svidenja! —

(Okna zazvenkečejo z nova; zunaj hrup in smeh.)

Grozd. Gospôda, zberite se okoli mene v tem težkem trenotku. Vsi čutimo, da je v nevarnosti najsvetejše, kar imamo, da so v nevarnosti najdražje naše svetinje. Tisti strup, ki ga dihajo že oddavna veliki, propali narodi, se hoče priplaziti tihotapsko v verni, nedolžni naš narod . . . Gospôda — meni je težko pri srcu — ostavite me . . . Siratka, pokličite Gornika . . . on je naša rešitev . . . pokličite Gornika . . . Matilda! . . .

(Matilda in Kadivec pri vratih.)

Matilda. Z Bogom, striček!

Grozd. Kam greš, Matilda?

Matilda. Na Dunaj, striček!

28. prizor.

Prejšnji, Gornik.

Gornik (v angleškem plašču, kovčeg v roki, sluga za njim.) Z Bogom, gospod doktor; z Bogom, gospôda; ni mi dalo srce, da bi Vas ne pogledal še enkrat. Z Bogom!

Grozd. Gospod Gornik!

Kadivec. Stran, gospod Gornik!

Gornik (se okrene). Z Bogom! (Odide.)

Grozd (uničen). Matilda!

Grudnovka. Ali ste resnično upali? Skrajni čas je bil . . . glejte!

Matilda in Kadivec. Z Bogom! (Odideta.)

Grozd (počasi proti levi). Ostavite me! . . . Kdo je razbil te šipe? —