Grudnovka. Vi imate njegova pisma iz zadnjih časov?
Ščuka (zeló hladno). Pravijo, da je pisal pisma.
Grudnovka. Torej nočete?
Ščuka. Oprostite, milostiva! — (Oba vstaneta.)
4. prizor.
Prejšnja, Kadivec.
Grudnovka. Ah, gospod Kadivec?
Kadivec. Dà, milostiva. Najprvo, da Vas jako iskreno prosim oproščenja. Nikoli v svojem življenju Vas nisem mislil razžaliti.
Grudnovka. In kaj ste mislili takrat pri Grozdovih?
Kadivec. Vrag me je motil. Časih pride človeku na misel neumnost, ki se je mora iznebiti . . .
Grudnovka (hladno). Ostanite, gospod Ščuka!
Ščuka. Oprostite, milostiva, da sem Vas vznemirjal. (Pozdravi njo in Kadivca ter odide.)
5. prizor.
Grudnovka, Kadivec.
Kadivec (ves čas nemiren, séde in vstane). Delikatna stvar je, milostiva, nesramno delikatna. Kjer jo primem, povsod je nekaj robatega. Ne dá se povedati na noben način.
Grudnovka. Premislite malo.
Kadivec (razjarjen). Prašam Vas, čemu je bilo treba tega človeka? Kakšen vrag ga je prinesel tu sem? Kaj ima pravzaprav opraviti v našem mestu, — in ali je sploh za kako rabo? — Čisto za nobeno; — nepotreben človek je! Živa duša bi ga ne pogrešila, če izgine to uro. Dà, z največjim veseljem bi mu prepeval nagrobnice, — samo izgine naj! —
Grudnovka. Kdo je ta človek?
Kadivec. Gornik! — In kako dostojanstveno hodi; na prvi pogled bi se dalo misliti, da je pošten . . . . Toda ima postranske namene, vse polno postranskih namenov! »Dober večer, gospod Kadivec!« Postranski nameni, — za vsako besedo; že v očeh se mu vidi, da ima postranske namene. — »Klanjam se, gospodična Matilda!« — Jaz te vidim, bratec, kakó natanko te vidim! Nič drugega, kot trepalnica se mu zaziblje, in v tistem hipu so na dlani vsi njegovi postranski nameni!
Grudnovka. Zakaj Vam je tako zopern?
Kadivec (miren, se domisli). Zopern? — Ne, narobe! Hotel sem reči, da je zelo pameten, pošten in časti vreden človek. Na svetu je malo takih ljudi. Samó tu pa tam se časih rodi kateri, ki mu je nekoliko podoben . . . Tudi zelo dostojen človek je . . . (Vstane.) Ali vrag vedi, zakaj takó malo potuje! Če je človek mlad in imá denarja, tedaj vendar potuje, nè? Toda ta ne grè nikamor; séde in sedí. Čemu ne grè na Dunaj, v Pariz, v Moskvo? In toliko interesantnega je na svetu! Ali bi mu ne hoteli reči, milostiva —?
Grudnovka. To ste mi prišli povedat?
Kadivec. Ne, narobe! — Jaz mislim — vrag vedi . . . jaz mislim, da je Gornik velika sreča za naš narod, . . . . da bi brez njega sploh ne mogli izhajati . . . Posebna radost me obide, kjerkoli ga vidim . . . Kaj mislite, milostiva, če bi ga vstrelil?
Grudnovka. Kako?
Kadivec. Oprostite, hotel sem le opomniti . . . Naposled je res: kaj se mu da očitati? Ničesar ne! Jaz mu želim vse najboljše. Na svojem mestu, mislim, da bi deloval zelo koristno . . . in . . . in takó dalje. Ali to je, ker ni na svojem mestu; in takó se bojim, da se popolnoma ne pokvari. So namreč ljudje, ki ga pohujšujejo. Zato bi bilo jako dobro zanj, da bi spremenil družbo.
Grudnovka. V kakšnem oziru? Katero družbo mislite?
Kadivec. Politično seveda, politično . . . V tem velikem razdoru namreč, ki je nastal takó nenadno, vrag vedi kakó, sem jaz . . . — na tihem povedano — vseskoz na Vaši strani. Zato bi jako želel, da bi tudi ta slepar, Gornik namreč, ne hodil po krivih potih . . . On je velika moč, zelo poraben človek, nenavadno poraben, milostiva, in jaz naravnost hrepenim, da ga pridobite záse.
Grudnovka. Zelo poraben človek je . . .
Kadivec. Glejte! — (patetično). Jaz Vam ponudim svojo podporo, milostiva. Gornik se mora iztrgati tej slabi družbi, — tam ni mesta zanj, nikakor ne! Posebno je še treba gledati, da ne napravi kakih prenagljenih ljubezenskih zvez. To je za mladega človeka jako škodljivo . . .
Grudnovka. Sevéda je škodljivo . . . Verjemite mi, gospod Kadivec, da sem Vam neizrečeno hvaležna za lepe nauke. Gotovo, Gornika je treba iztrgati. Kaj počne pri Grozdovih? Ali zahaja pogosto tja?
Kadivec. Rečem Vam! — — — Neprestano tičí tam. Pridem v sobo, se ogledam, — Gornik! . . . V salonu — Gornik! Za vsako mizo, na vsakem stolu, na stenah in na stropu, — to je strašno! . . . So sicer radikalna sredstva, ali nekaj sitnega je v njih . . .
Grudnovka. In kaj je z njegovo ženitvijo?
Kadivec. Z njegovo ženitvijo ni nič, čisto nič, ne bo nikoli nič! — Smešno, tako mlad in naj bi se ženil. Zanj sploh ni kaj takega . . . . Jaz mislim, da je bolj razpoložen na duševno stran . . . In pri Grozdovih še celó ne.
Grudnovka. Imate prav, to bi res ne bilo primerno.
Kadivec. Nikakor bi ne bilo primerno! — (Vstane.) Zeló me veseli, milostiva, da sem napravil svojo dolžnost, ter na ta način koristil . . . narodni stvari. Prepričan sem namreč, da bi bila velika nesreča za narod, če bi se tako imeniten in vpliven človek izgubil pri Grozdovih . . .
Grudnovka. To se ne sme zgoditi, in se ne bo zgodilo, bodite preverjeni!
Kadivec. Mislite?
Grudnovka. Vsekakor. Narodova hvaležnost Vam je zagotovljena. — Na svidenje!
Kadivec. Klanjam se, milostiva. (Odide.)
6. prizor.
Grudnovka; pozneje hišna.
Grudnovka. Zdaj imam torej nekaj poštenega vzroka. (Pri ogledalu, po kratkem odmoru.) Če je krví v njem, stvar ne bo težka . . . . Tepec je sicer, toda v teh rečeh ni ravno treba, da bi bil duhovit . . . (Si gleda natanko v obraz) . . . Ah . . . (Po kratkem odmoru pozvoni.) Če ni tukaj gubica, prav majhna gubica . . . (Hišna pride; Grudnovka na sredi sobe.) Lina, poglejte tu sem . . . pri očesu, tam v kotu, — ali ne vidite ničesar? . . .
Hišna. Ničesar, milostiva.
Grudnovka. Ničesar ne? (Okrene se proti ozadju.) Hm?
Hišna. Ničesar ne.
Grudnovka. Prav majhna, majčkena gubica? (Okrene se na desno.) Poglejte natanko.
Hišna. Prav majhna, majčkena gubica . . .
Grudnovka. Ah! . . . (Zamišljena.) Včeraj je še ni bilo.
Hišna. Včeraj je še ni bilo. Ali če se obrnete k oknu, se ne vidi, — in o mraku tudi ne.
Grudnovka. O mraku seveda ne . . . Kadar sije svetloba naravnost v obraz —
Hišna. Se ne vidi.
Grudnovka. Če je pol obraza razsvetljenega —
Hišna. Dà, če je pol obraza razsvetljenega —
Grudnovka. Hm! . . . . (Zamahne z rokó, hišna odide.) Kadar ima človek tako malovrednega moža . . .! (Stoji pred ogledalom: zunaj govorjenje in smeh.) Že doma? — To bi bilo neumno!
7. prizor.
Grudnovka, Gruden, Siratka, Kremžar, Klander (vsi veseli in v smehu).
Klander (hrupno). Imenitno smo jih dali, . . . . Kramarji . . . ha, ha . . .
Siratka. Zmaga je popolna.
Grudnovka. Kakó je šlo?
Gruden. Poraženi, razbiti . . .
Klander. Kramarji . . . ha . . . ha — milostiva! . . .
Kremžar. Prosim Vas, gospod Klander . . . .
Klander. Kramarji! . . .
Gruden. Grozd se je branil kakor divji . . . videlo se mu je, da se ni zanesel . . .
Siratka. Ali zdaj se šele pričenja . . . Začetek je bil dober . . . Potipali smo tam, kjer najbolj boli . . . Njihove kramarije s službami, s koncesijami smo privlekli na dan . . . to je bil trušč . . .
Kremžar. Jaz mislim, da je bilo malo preveč . . . Le bolj zmerno, le bolj fino. V škandalih je zmirom nekaj nevarnosti.
Siratka. Ej, Vi profesor! . . . Ali kar je zdaj najprvo . . .
Gruden. Kar je najprvo, treba nam je organa . . . Brez časopisa ne opravimo ničesar . . .
Grudnovka. Ali za to je treba kapitala . . .
Kremžar. Hm . . . seveda . . .
Klander. Eh . . . kapital, kapital!
Kremžar. Prosim Vas, gospod Klander!
Siratka. Da bi imeli Gornika. —
Gruden. Ah, z Gornikom ni nič . . .
Grudnovka. Zakaj ne? (Gruden zamahne in gre v stran.)
Kremžar. S primerno taktiko, z opreznimi, dostojnimi koraki bi se ga dalo dobiti.
Grudnovka. Moramo ga dobiti!
8. prizor.
Prejšnji; dvoje občinskih svetnikov.
1. obč. svetnik. To Vam je bil škandal!
2. obč. svetnik. Grozd je hitel k Gorniku . . . na vrat, na nos.
Grudnovka. K Gorniku?
2. obč. svetnik. Ne bo ga dobil, Gornika. Prehitel sem ga ravnokar na trgu; Ščuka je bil z njim.
Grudnovka (na levo Grudnu). Meni v tem trenutku ni prijetna ta družba. Povabi jih, kamorkoli . . .
Gruden. Kakó to?
Grudnovka (nervozno). Nič posebnega. Neprijetno mi je. — Dovolite, gospoda, da Vas povabim jutri na večerjo. Govoriti imamo imenitne stvari.
Klander. Kramarji! — To je bil udarec . . . ha . . ha, ha . .
Grudnovka. In posebno vi, gospod Siratka . . . Vi ste naše upanje in naša podpora . . . . takorekoč naše literarno ozadje.
Siratka. Ozadje! . . .
Grudnovka. V dobrem smislu . . .
Kremžar. Toda vsekakor, . . . . kar se tiče organa . . .
Grudnovka. Ravno o tem bomo govorili.
Siratka. Tedaj . . . milostiva . . .
Grudnovka. Na svidenje, ali jutri gotovo! . . . (Vsi razen Grudna odidejo.)
9. prizor.
Gruden, Grudnovka.
Gruden (vzame klobuk in palico z divana). Pazi, Helena!
Grudnovka. Hm?
Gruden. Jaz ne maram tega človeka . . . . Gornika . . .
Grudnovka. Ti tudi ne?
Gruden. Ne! . . .
Grudnovka (hipoma resno). V teh časih pač ni treba, da bi mi prihajal še s takimi neumnostmi. Vidim prav dobro, kakšna budalost te vznemirja, ali to ni na čast . . . ne tebi, ne meni . . .
Gruden. Dovolj je, da ga ne maram.
Grudnovka. Takó, ti ga ne maraš?
Grudnovka. Pustimo torej vso to stvar pri miru.
Gruden. Od njega ni odvisno, — da stojimo ali pademo.
Grudnovka. Pred par dnevi si govoril, da je od njega odvisno, —
Gruden (s tihim gnjevom). Ti si brezobzirna.
Grudnovka. Pustimo torej vso to stvar pri miru.
Gruden (po kratkem odmoru). Pazi, Helena.
(Grudnovka skomizgne z rameni; Gruden odide.)
10. prizor.
Grudnovka; pozneje Mrmoljevka.
Grudnovka. In še to neumnost! . . . Kakó, da vidi ravno zdaj takó dobro! . . . . Doslej je bil zmirom . . . pameten človek! . . . (Gre proti sobi na desno.)
Mrmoljevka. . . . Gospa Grudnova, — prosim Vas, gospa Grudnova! . . . Oprostite, da Vas vznemirjam, toda v teh težkih časih, — rotim Vas v imenu najsvetejših koristi celokupnega naroda, posebno še v imenu slovanske vzajemnosti —
Grudnovka (hladno). Zeló mi je žal, velecenjena gospa, ali zagotovljam Vas —
Mrmoljevka. Gotovo, na vsak način, jaz vem, da je Vaše srce jako blago in brez zlega, — a ravno zategadelj se predrznem, da Vas v imenu —
Grudnovka (nervozno). Ne, milostiva, hotela sem reči, da zdaj nikakor ni primeren čas —
Mrmoljevka. Jaz sem trdno uverjena, da je pravica na Vaši strani, da želite samo narodovega blagra, da stremite za razvitkom, napredkom, in da hočete, oboroženi z orožjem veličastnih idej — — toda v imenu celokupnih koristi in v imenu vseobče —
Grudnovka. Razumete me napak, milostiva . . . Škoda je velika, da ste prišli v trenotku, ko moram nemudoma — — Res, neizrečeno me bo veselilo, če me posetite, — ali danes, glejte —
Mrmoljevka. Verjemite mi, gospa velecenjena —
Grudnovka. Vsekakor, s posebno radostjo —
Mrmoljevka. Ah, moj Bog, — to je strašno, — jaz upam, da Vas ne bodo razžalile moje iskrene besede, — ali ta bratomorni boj . . . ta nenadni razdor v teh časih, ko je sveta ideja slovanske vzajemnosti — —
Grudnovka. Posetite me jutri . . . . Veselilo me bo . . . zares.
Mrmoljevka. To je strašno — ali se Vam ne zdi? — Z Bogom, milostiva, in prosim Vas, spominjajte se, da je v nevarnosti celokupna korist —
Grudnovka. Našega naroda, — (med durmi) gotovo! — Z Bogom, milostiva, — jutri! (Mrmoljevka odide.)
11. prizor.
Grudnovka; pozneje Gornik.
Grudnovka (v predsobo). Lina, ne pustite nikogar v sobo, razen Gornika.
Hišna (v predsobi.) Gospod Gornik, milostiva! —
Grudnovka (hitro k ogledalu, nato se vrne k durim; Gornik vstopi).
Gornik. Razveselilo me je Vaše pismo, milostiva, in tako sem prišel, da mi razložite svojo željo.
Grudnovka. Prosim sedite; stvar ni tako važna; ne mudi se nikamor . . . . Ali oprostite: — Vaše dragocene minute —
Gornik. Ah ne, milostiva, moje minute niso dragocene, dolgočasim se jako.
Grudnovka. Dolgočasite se? Nerazumljivo . . .
Gornik. Gotovo. Obrazov vidim sicer zmirom dovolj, toda vsi so enaki.
Grudnovka. Napósled, — v nekem oziru Vas razumem. Zdi se Vam gotovo, da vsi ti ljudje, ki se Vam vsiljujejo, ne govoré iz srca, temveč iz razuma, — to se pravi, da se Vam približujejo iz hladnih osebnih interesov.
Gornik. Nekaj podobnega je res, ali teh reči sem navajen.
Grudnovka. In vendar Vam mora biti težko. Jaz mislim, da človek kdaj zahrepení po čem drugem, — po gorkoti, iskrenosti; tisto sebično hinavstvo nazadnje ubija.
Gornik. Ne ubija. Če bi ne bilo hinavstva, kako bi spoznali poštenost? Vzeti mi ne morejo s hinavstvom ničesar, in tudi jaz ne rabim ničesar od njih. Tako živimo vsi skupaj lepo pri miru.
Grudnovka. Vi ste filozof . . . Ali vendar je čudno, da živite tako lepo in pri miru sredi tega trušča, sredi teh velikih razprtij . . .
Gornik. Me ne zanimajo te razprtije. Tudi ne razumem jih natanko. Razložite mi, milostiva, kaj je interesantnega v njih?
Grudnovka. Vi ne vidite ničesar interesantnega? No res, interesantnost ni glavna stvar. Ko bi bilo na tem, bi tudi jaz živela . . . . lepó in pri miru. Ali tukaj je v prvi vrsti narodov blagor —
Gornik. Ah da . . . ah da . . . Nisem se domislil . . . Toda, oprostite, nekaj je kljub temu zad . . . za temi stvarmi, takorekoč . . . za narodovim blagrom. Kakó bi se mogli drugače ljudje zanimati . . . za narodov blagor . . . in čemu se potemtakem prepirajo? . . . (Zeló zamišljeno.) Hm, nekaj mora biti zad — za narodovim blagrom.
Grudnovka. Dà, imate čisto prav . . . (Afektirano.) Zad je sebičnost. Ah, Vi si ne morete misliti, kako grenko je to. Človek postane malodušen, če vidi krog sebe toliko sebičnosti, toliko hinavstva. Takó izgubi veselje do vsega, upanje v bodočnost in naposled celó zaupanje v sebe samega.
Gornik. Milostiva, nikakor nisem hotel —
Grudnovka. Prosim, ne opravičujte se, govorili ste resnico . . . Človeka duší to tesno obzorje, ta malenkostna družba . . . Strašne so te razmere, kadar je v prsih hrepeneče srce, svobodna duša . . . Kakšno je to življenje!! . . . Ah, glejte, jaz bi si želela človeka, ki bi me razumel, človeka, ki bi ne nosil na sebi tistih ostudnih okov, ki bi govoril in živel brez strahú, brez ozirov . . . Ob njegovi strani bi se ne bala nikogar in ničesar; — to bi bilo vse drugačno življenje, to bi bil vse drugačen boj . . .
Gornik (nekoliko v zadregi, naivno). Da . . . gotovo . . .
Grudnovka. Oprostite, razgrela sem se čisto nehoté. (Melanholično.) Ali žalostno je kljub temu.
Gornik. Življenje je vendar še vse pred Vami, milostiva.
Grudnovka. Življenje, kakoršno je, ali mladost je skoro za mano. (Skloni se bliže k njemu.) Glejte, danes sem opazila na svojem obrazu, tu blizu očesa, majhno, prav majhno gubico; to je začetek. Ali opazite?
Gornik. Ne milostiva, kakšne stvari Vam prihajajo na pamet! Nobene gubice ne vidim.
Grudnovka. Vi ste galantni. Resnica je, da čas strahovito hiti.
Gornik. Na Vašem obrazu ni najmanjšega sledú. Nasprotno, — nisem še videl lepšega.
Grudnovka. Hvala. Toda lepota, kolikor je je ostalo, je nepotrebna. Ne veselim se je več.
Gornik. Ne veselite se svoje lepote?
Grudnovka (zaupno). Glejte, dragi gospod Gornik, godi se mi kakor Vam. Med vsemi tistimi, ki se bližajo moji lepoti, ni ne enega odkritosrčnega, nesebično ljubečega srca . . . Ali jaz si ga želim, — in življenje je tako pusto . . . pusto . . .
Gornik (v zadregi). Milostiva —
Grudnovka (s trudnim smehljajem). Dà . . . to se Vam zdi otročje? . . . Prav imate, to ni več zame. Največje zlo je, če je srce gorko in ljubezni polno . . . in ob enem . . . (Iztegne golo roko.) Koliko časa še . . . in tu bodo gube in brazde, vse počez! . . . Glejte, — smešno je, ali jaz ljubim to belo roko, kot da bi ne bila moja . . . In samó še malo časa . . . (Položi roko na mizo, Gornik se je dotakne, ona jo umakne počasi.)
Gornik (nekoliko razburjen). Oprostite . . .
Grudnovka. Ali do tedaj bi hotela živeti . . . (Skloni se bliže k njemu.) Časih me obide nekaj posebnega, čisto uporen duh . . . in takrat sovražim vse tiste ljudi, ki bi jih bilo treba ljubiti in zaželim si bojev in viharjev in življenja . . . Ah, Vi tega ne morete čutiti, ne morete razumeti . . . (S spremenjenim glasom, nasloni se globoko na zofo.) Oprostite, da Vas dolgočasim; govoriva o prijetnejših stvaréh . . .
Gornik. Ne, milostiva, narobe . . . (V zadregi.) Zdi se mi, da se mrači . . .
Grudnovka. Ali ne ljubite mraka?
Grudnovka. Nekaj krasnega je ležati o mraku na zofi, lenó in brez misli, posebno če so rože v sobi . . . . (Vzame rožo in jo približa obrazu, pol ležé.) Tako bi človek umrl . . .
Gornik. Res . . . milostiva. (Vstane, se ji približa, hoče se skloniti nad njo, ali se okrene in zamahne z rokó, sede; ona gleda pazljivo izza trepalnic.)
Grudnovka (zelo veselo, vstane). Kaj bi dejali, ko bi bilo vse to, kar sem govorila ravnokar, samó zlagáno, lepo narejeno, dobro premišljeno, iz posebnega namena? (Gleda mu naravnost v oči z veselim obrazom.)
Gornik (presenečen). Iz posebnega namena?
Grudnovka. Ko bi bilo vse to jako rafinirana komedija? . . . . Ali se niste ravnokar sklonili, da bi me objeli?
Gornik. Milostiva! (Se ji bliža, ona se mu počasi umika.)
Grudnovka (počasi, tišje). Gospod Gornik . . . (Zopet smehljaje, počasi, zapeljivo.) Vse te besede — morda so bile vse te besede izgovorjene samó, da bi se Vi sklonili, — samó da bi se sklonili, Vi nerodnež . . . Ali nikar si ne mislite tega . . . zakaj mrači se . . .
Gornik (razburjen). Pustite, naj se mrači . . . . (prime jo za roko, ona se mu na lahko izvija).
12. prizor.
Prejšnja, Gruden.
(Gornik in Grudnovka prideta na sredo sobe; Gruden mirno, z ledenim obrazom mimo nju, pri sobi na levo se okrene, stopi korak proti Heleni, s sklonjeno glavo, obstane.)
Grudnovka (zamahne malo važno proti njemu; gre proti sobi na desni). Otrok! (Gornik v veliki zadregi zádaj, gre počasi proti izhodu.)
TRETJE DEJANJE
Zelo elegantno opravljena soba pri Gorniku; ali ta eleganca je jako kričeča, malo okusna. Vhod na desni; sobe zadaj in na levi.
1. prizor.
Gornik (v jutranji toaleti) in slabo oblečen mlad človek.
Mladi človek. Ker je torej znana Vaša velika dobrotljivost, in ker ste kot bogat in vpliven človek naravnost dolžni in prisiljeni, da se ozirate na druge, ki Vam nikoli nič storili niso in ki živé kljub temu slabše od Vas — —
Gornik. Dà . . . dà . . . (vzame denar iz listnice). Prosim! —
Mladi človek. Hvala. Na svidenje! — (Odide.)
2. prizor.
Gornik in njegov sluga.
Gornik (sam, zamišljen). Nekoč o mraku se je pridolgočasil k meni, legel je na zofo ter zaspal. Prej ga nisem videl nikoli. — Rad bi vedel, kaj nameravajo z mano, zakaj me napadajo od vseh strani. Zdaj naj se oženim, ali jaz bi se ne oženil rad . . . Zdi se mi, da so vsi ti ljudje nenavadni kujoni . . . Peter! (Sluga vstopi.) Začni pospravljati, Peter. Vrnemo se na Korenovo. Ali ti ni dolgčas, Peter?
Sluga. Dolgčas; preveč ljudi je.
Gornik. Kar na tihem napravi, Peter. Ni treba, da bi kdo opazil. Izgubimo se potihoma, naskrivoma . . .
Sluga. Prepozno je.
Gornik. Kakó prepozno?
Sluga. V procesiji pojdejo za Vami.
Gornik. Pospravi kovčege, Peter, in pusti drugo, kakor je. Ne pojdemo na Korenovo, temveč na Dunaj.
Sluga. Na Dunaj?
Gornik. Ali v Pariz, ali v Moskvo, kamorkoli. Pospravi kovčege, Peter! (Peter odide, a se takoj vrne.)
Sluga. Nekdo je prišel.
Gornik. Že tako zgodaj? (Sede resigniran k mizici v ozadju na levi.)
3. prizor.
Gornik, Gruden.
Gruden (neprijazno). Klanjam se, blagorodje. (Sede v ospredje na desni.)
Gornik. Dobro jutro! (Ostane na svojem stolu).
Gornik (vstane, gre proti ospredju, ne da bi se ozrl na Grudna).
Gruden (vstane, gre proti ozadju, hipoma). Veste kaj, gospod Gornik, stvar se mora razjasniti; drugače ne gre. Jaz ne pustim . . . na noben način ne . . . bodite prepričani! . . .
Gornik. No prosim Vas, povejte mi vendar —
Gruden. Na noben način ne! . . . In prašam Vas, ali je bilo to lepo od Vas, ali se je to spodobilo? Z razprtimi rokami sem Vam prišel naproti, nobenega hinavstva ni bilo v mojem srcu in nobene sebičnosti. Poznal Vas nisem natančneje, niti po obrazu niti po značaju. Zame ste bili popolnoma tuj človek. Tudi mi niste nikoli nič koristili in lahko rečem, da nikoli nič od Vas pričakoval nisem. Ali vendar, glejte, sprejel sem Vas kot svojega prijatelja; v svoji veliki zaupnosti in dobrodušnosti, ki ne vidi zlega nikjer, sem Vam segel v roko ter razprostrl pred Vami svoje srce. In kaj ste storili Vi? Kaj ste storili?!
Gornik. Prosim Vas, za Boga, gospod doktor, — ne zavedam se nobenih grehov.
Gruden. Jaz vem, da ste rekli to iz same mladinske lahkomiselnosti. Ali tudi to je naposled dobro znamenje, kajti če bi bili docela pokvarjeni, bi ne tajili svojih hudobij . . . Znano Vam je najbrž, gospod Gornik, da je družinsko življenje nekaj svetega, nedotakljivega —
Gruden. Dovolite! — In kdor sega vanj s predrzno roko, je hudodelec, to se pravi, če sega vanj brez posebnega dovoljenja. Zakonski hram je takorekoč tempelj ljubezni, vzvišen nad prózo vsakdanjega življenja. Vi, gospod Gornik, ste porušili ta sveti hram! —
Gornik. Zagotavljam Vas, gospod Gruden, da nisem razrušil ničesar, prav ničesar, jaz ne!
Gruden. Dobro! Uverjen sem, da spoznavate sami svojo krivdo, in da želite na kakoršenkoli način popraviti, kar ste zagrešili. Jaz sam, četudi v prvi vrsti prizadet, Vam nudim roko, da Vas povedem na stezo poboljšanja.
Gornik. Ali oprostite —
Gruden. Pri starih Rimljanih je bila navada, da so se pokorili grešniki za svoje hudobije s prisilnim delovanjem za javni blagor. Ali če bi tudi to ne bila navada pri starih Rimljanih, Vaša dolžnost je, da zastavite vse svoje moči za koristi svojega naroda. Ta narod se je razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na naši strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo, takorekoč orožje —
Gornik (začuden in razjarjen). A v kakšni zvezi je vse to? Kaj hočete od mene? Kaj vraga — —? Jaz Vam nisem storil ničesar, nikogar nisem pohujšal . . .
Gruden. Seveda ne, ker ste bili prenerodni. (Hipoma resneje, s spremenjenim glasom.) Ta stvar ni tako lahka, gospod Gornik, nikakor ni tako lahka! . . Vi ste me vščipnili, a jaz sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj dolžni? Čisto nič. In vendar sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj vzeli? Kaj še! In vendar ste moj dolžnik . . .
Gornik (vznemirjen). Kaj zahtevate?
Gruden. Ne jezite se, gospod Gornik, — in molčiva odslej o teh stvareh; molčiva o njih ali pozabiti ni treba nanje. Ni treba pozabiti nanje, gospod Gornik! . . . In kar se tiče mojih zahtev, — jaz ne zahtevam ničesar . . . Želim samó da ostanete moj prijatelj, vse drugo pride potem samó ob sebi . . . .
Gornik. Jaz še zmirom ne razumem . . .
Gruden. Ej, seveda razumete. In če bi tudi ne razumeli, bi ne bilo nobene škode. Kakor me kdo rani, zahtevam odškodnino, zelo veliko odškodnino! . . . Prijatelja ostaneva kljub temu.
Gornik (resno). Motite se, gospod doktor . . . stvari niso čisto take. Povem Vam odkrito, da sem se takrat na nerazumljiv način prenaglil. Govoriva kar naravnost. Reč je sicer delikatna, ali to nič ne de; čim prej je pri kraju, tem boljše je. Torej — —
4. prizor.
Prejšnja, sluga.
Sluga. V predsobi stoji gospodična —
Gruden. Gospodična?
Gornik. Kaj ste Vi tudi iznenadeni?
Gruden (vstane). Na tak način ne pojde. To je nekoliko proti dogovoru . . .
Gornik. Kakšnemu dogovoru?
Gruden. Kontrakt bi bil zame preslab. Tako ne pojde, dragi gospod Gornik.
Gornik. Ah, Vi mislite . . . Peter, gospodična naj vstopi.
5. prizor.
Gornik, Gruden, Matilda.
Gornik in Gruden. Ah! . . .
Matilda (ostane pri durih).
Gruden (v zadregi). Jaz . . . oprostite . . . nisem mislil . . .
Gornik (smehljaje). Nič ne dé, gospod doktor, nič ne dé, prijatelja ostaneva kljub temu. Zmotili ste se nekoliko, — ali se niste zmotili?
Gruden. Mislil sem, . . .
Gornik. Pričakovali ste — — ! Ne, tako zeló nisem . . . porušil Vašega hrama . . . klanjam se, gospodična!
Gruden. Te intimne družbe nečem motiti . . . dovolite, gospod Gornik —
Gornik. Na svidenje, gospod doktor! (Gruden odide.)
6. prizor.
Gornik, Matilda.
Matilda. Gospod Gornik, sédite tja v kot ter se ne genite. (Sede na skrajni stol v ospredju na desni blizu vrat.)
Gornik. Ali gospodična —
Matilda. Sedite tja v kot ter se ne genite!
Gornik (sede na levo zadaj). Kaj mi zapovedujete, gospodična?
Matilda. Vi se hočete poročiti z mano, gospod Gornik?
Gornik (vstane). Jaz . . . oprostite, gospodična Matilda —
Matilda. Ne, ne, sedite, prosim . . . Povejte mi, kaj pa Vas je prignalo tu sem? Kdo pa Vas je klical?
Gornik (sede). Ali jaz Vam povem, da nisem nikomur nič storil, nikomur nič! Verjemite mi, gospodična Matilda, da sem čisto nedolžen.
Matilda. Niste nedolžni, na noben način. Vse ljudi ste pohujšali, vse mesto ste vznemirili. Prišli ste, kakor vihar, — in namesto da bi šli dalje po svojem potu, sedite tukaj in se ženite.
Gornik (vstane). Gospodična Matilda —
Matilda. Ne, ne, sedite prosim . . . Doklej pa še mislite ostati tukaj —?
Gornik. O jaz — gospodična Matilda — —
Matilda. Nobenih ovinkov! — Ljudje so Vas že siti, verjemite mi. Sicer ste zelo dostojen in pameten človek in nič hudega se Vam ne da očitati. Ali zakaj delate take neumnosti? zakaj ne pustite ljudí pri miru? Kamor pridete, napravite nered in škandal.
Gornik. Zagotavljam Vas —
Matilda. Nered in škandal napravite . . . Tako ste prišli k nam, ko nismo čisto nič hrepeneli, da bi Vas videli! Saj ste jako ljubeznivi in vsi Vas spoštujemo, — ali zakaj ste prišli ravno k nam in ob takem času, ko Vas je bilo najmanj treba? . . . Ali ste že zaprosili mojo roko?
Gornik. Ne, nikakor ne, gospodična Matilda.
Matilda. Ne storite tega, rečem Vam. V tistem trenotku odpotujem na Dunaj, v Pariz in v Moskvo.
Gornik (začuden). Vi tudi? . . .
Matilda. Tudi?
Gornik. Čisto odkrito Vam povem, gospodična Matilda, da nikoli nisem mislil, — da niti od daleč nisem imel namena, — (hipoma razjarjen) skratka, to je silovito . . . . Povejte mi, zakaj me tako preganjate —?
Matilda. Čemu pa ste se razjezili? . . .
Gornik. Nikoli v svojem življenju se nisem mislil ženiti. Kaj mi bo ženitev? Kdo pa je dejal, da se mislim ženiti? Nikoli ne, — noben se v naši rodovini še ni ženil. Tudi jaz ne! Nikoli ne! Enkrat za vselej ne!
Matilda (vstane). A-áh? . . . Z Bogom! (Odide.)
7. prizor.
Gornik; pozneje sluga.
Gornik (gleda začuden proti durim, mirno). Sam vrag vedi, kaj je bilo to. Tod okoli živé ljudje čisto posebne vrste. Ukvarjajo se s čudnimi stvarmi ter me vlačijo vanje po nerazumljivi poti. — Peter! (Sluga vstopi s pismi in časniki.)
Sluga. Pisma in časniki.
Gornik. Ali si že pospravil kovčege, Peter?
Sluga. Ne še.
Gornik. Pospravi jih! (Sluga odide; Gornik pregleduje pisma.) »Narodov blagor!« . . . . Ahm . . . . »S pomočjo Vaših znatnih sredstev in Vašega nenavadnega vpliva« . . . Ahm! . . . »Grozd . . . sebičnež . . .« Ahm . . . »Gruden kujón!« . . . Ahm! . . . Profesor Kremžar . . . Kdo pa je ta profesor Kremžar? Rad bi sleparil na svojo roko, — poseben človek, ta profesor Kremžar . . .! (Vzame drugo pismo, se strese.) Fej! Kdo me je takrat premotil? Ta ženska ima nekaj nenavadnega v sebi. In njen mož . . . kakšen lopov! — (Sluga vstopi.)
Sluga. Profesor Kremžar!
Gornik (resignirano). Ahá-a! — (Sluga odide.)
8. prizor.
Gornik, Kremžar.
Kremžar. Klanjam se blagorodje . . .
Gornik. Dober dan!
Kremžar. Prišel sem, blagorodje, da se razgovorim z Vami zaradi zelo važne in ob enem delikatne stvari.
Gornik. Prosim, sedite! —
Kremžar (séde na levi). Gotovo Vam je že znano, kakšni žalostni časi so napočili za naš ubogi narod. Nikjer pravega delovanja, nikjer resnobe, nikjer nesebičnosti. Kamor se ozremo —
Gornik. Oprostite, gospod profesor, — ali jaz Vas zagotavljam, da nisem zakrivil tega. Popolnoma nedolžen sem v teh stvaréh.
Kremžar. Ne . . ne . . ne . . blagorodje, kako pridete do tega, da bi Vas dolžil? Čisto narobe. Samo Vi ste naša nada, Vi ste takorekoč edini steber, na katerega se naslanja naše polrazpalo poslopje . . . Dovolite, prosim, da govorim zaupno in povsem odkritosrčno. Nekoliko sem Vam bil že namignil v svojem pismu, — samo nekoliko, zakaj delati se mora oprezno . . oprezno . . oprezno . .
Gornik (raztresen, zlovoljen). Dà, dà . . oprezno . .
Kremžar. Vi ste torej popolnoma mojih nazorov; to me neskončno veseli. Ni lepšega kot če se ljudje strinjajo med seboj. Ali da govoriva o stvari sami. Doktor Grozd —
Gornik. O njem ste že govorili . . .
Kremžar. Dà . . doktor Grozd je prava kazen božja za naš narod! Kakšen sebičnež! — Ali mislite, da mu je res kaj sveto, — narodov blagor na priliko? (Zaničljivo.) Ah! — On misli samo nase, na svoj trebuh, na svoj nos.
Gornik. Mislite! Torej je zelo malovreden človek.
Kremžar. Nenavadno! — In doktor Gruden — tudi on je takorekoč šiba božja za narod. To je potuhnjenec, plazi se okoli in polni svoj žep. Za gnilo hruško bi prodal ves narod in njegov blagor . . In da pogledamo dalje, — kakšni ljudje so to? Sami potepuhi, vsi do zadnjega. Kričé in se pehajo in se preganjajo, toda kurijo le zategadelj, da se grejejo sami . . . Lahko si mislite, kakó je v takem času poštenemu človeku pri srcu. Kaj bo z narodom, prašam Vas?
Gornik. Jaz ne vem . . . res ne . . .
Kremžar. Vidite! — Moj načrt je tak . . . ali pred vsem: tajno, tiho, polahko! Samo ne nobenega trušča! . . . Združijo naj se vsi zmerni, trezni, resničnorodoljubni elementi — z Vami na čelu . . .
Gornik. Ah ne . . . ne . . . ne! . . . Jaz, oprostite, nisem bil še nikoli na čelu, ne maram tega . . .
Kremžar. Gotovo, gotovo, razumem Vas. Ne javno seveda, — Vi stojite zad, močna opora, naš steber, takorekoč podlaga vsemu . . .
Gornik. Kaj niste Vi prijatelj Grozdov?
Kremžar. Seveda sem njegov prijatelj, — in Grudnov tudi. Zakaj bi ne bil njihov prijatelj? — Toda . . .
Gornik (osorno). Kaj hočete od mene? Kratko!
Kremžar (vstane). Blagorodje?
Gornik. Kaj hočete od mene? . . . (Se okrene.) Peter! (Sluga vstopi.) Ali si že pospravil kovčege?
Sluga. Ne še.
Gornik. Pospravi jih! (Sluga odide, sreča med vrati Ščuko in Kadivca.)
9. prizor.
Prejšnja, Ščuka, Kadivec.
Kadivec. Dober dan! — Nobenih obširnih besed! Pomenimo se kar na kratko in brez ovinkov . . .
Gornik (začuden). O čem, gospod Kadivec?
Kadivec. Ali nimate nobene samotne sobe?
Kremžar. Blagorodje —
Gornik (Kremžarju). Nič, nič, gospod profesor, le nikar o teh stvareh, jaz sem nedolžen nad njimi.
Kremžar (slovesno, odhaja). Dandanašnji na svetu ni več nesebičnih ljudi, ki bi hoteli zastaviti svoje moči in svojo skrb za narodov blagor. Jaz si umijem roké.
Gornik (razjarjen). Ali jaz, gospod profesor — (Kremžar se pokloni in odide.)
10. prizor.
Gornik, Ščuka, Kadivec.
Gornik (zamahne z roko za Kremžarjem). Nikoli še nisem bil razjarjen, ali časi so se čisto spremenili . . . Vidva sta poštena človeka, sédita prosim! . . .
Kadivec. Nisva poštena človeka in torej ne sedeva . . . Prosim, poslušajte natanko, kaj Vam zdajle povem: Vi, gospod Gornik, ste čisto navaden slepar!
Ščuka. Kaj Ti pride na misel, kaj mi nisi obljubil —?
Kadivec. Neumnost! — Ali veste, kaj sledí iz tega?
Gornik. Prav nič ne vem.
Kadivec. Vi ne veste? (Razjarjen.) Ali Vam nisem rekel, da se lotite Grudnovke in da pustite druge ljudi pri miru?! Grudnovka je Vaša ženska, vanjo se zaljubite! Zakaj se ne zaljubite vanjo?
Gornik (jako začuden). Ali, prosim Vas —
Ščuka. Kadivec!
Kadivec. Prav nič! Nobenih prigovorov! — Ali ste slišali kaj sem Vam rekel? Slepar! Stvari so torej jasne, — jaz ali Vi. — Dovolj! Z Bogom! (Odide.)
11. prizor.
Gornik, Ščuka.
Gornik (za Kadivcem, pred vrati). Vi! . . . Sakrament! . . .
Ščuka (sede mirno). Pustite ga; njegova zunanjost je malo čudna . . . Ali niste sinoči pri Grozdovih nekaj govorili zaradi tiste punce, Matilde? To ga je razjarilo. On je namreč vanjo zaljubljen.
Gornik (ljut). Ali kaj morem jaz — —? Nikoli nisem nič govoril, z nikomur, o nobeni punci! Kaj me briga, če je on zaljubljen! (Sede, resignirano.) Ah, sam Bog vedi, kakšna je moja usoda! . . .
Ščuka. Tem bolje, če niste govorili. Kadivec bi se namreč rad streljal z Vami.
Gornik. Streljal? (Vstane.) Peter! (Sluga vstopi.) — Pospravi kovčege! — (Sluga odide.)
Ščuka. Gospod Gornik, ne jezite se, ali svetoval bi Vam čisto prijazno — nekaj pametnega.
Gornik. Kaj mi svetujete?
Ščuka. Pojdite odtod, — skrijte se v varen kraj, kjer ni ljudi, — ali če hočete ljudi, pojdite daleč, kolikor mogoče daleč.
Gornik. Vi tudi niste zadovoljni?
Ščuka. Meni je hudo in težko . . . Vi ste tuj človek . . . videl sem Vas komaj parkrat in samó postrani. Ali ugajate mi, ker kažete odkrito, da skrbite samo zase in da samo zase živite. Meni je zelo težko.
Gornik. Res, če se premisli, je življenje dandanes žalostno in dolgočasno . . .
Ščuka. Dolgočasno nazadnje ni; preveč je zlobe in neumnosti na svetu, da bi moglo biti dolgočasno . . . Ti ljudje, ki jih vidite tod okoli, niso najhujši. Delajo zase, skrbijo zase, fraze so jim samo potrebno orodje, in zdi se jim celo, da je to orodje pošteno. Ne zaradi teh ljudi, ki mislijo, da so narod, in ki se vedejo tako neizmerno smešno . . ne, — zaradi teh ljudi bi človeku ne bilo hudó. Kolikor škodujejo, škodujejo večji del drug drugemu. Ali v senci teh ljudí, pod njih široko razprostrtim plaščem se godé žalostne stvarí. Tisti mistični narod, ki govore o njem, in ki ga nihče ne pozna, leži na tleh že od zdavnaj, in na bolnem telesu glojejo črni hrošči.
Gornik. Črni hrošči?
Ščuka. Črni hrošči. Ne pomaga nič, izglodali ga bodo. Nikogar ni, da bi jih prepodil odkrito in predrzno. Bolezen je že zelo nevarna . . . Ali pojdete od tod? Tudi jaz bi šel rad.
Gornik. Pojdite.
Ščuka. Ali je nekaj čudnega. Če bi prestopil samo prag te zaduhle hiše, takoj bi se vrnil . . . Zadnje dni me je obšla nenavadna melanholija. Sprevidel sem namreč, da nisem nič boljši od drugih, da se lažem, kakor drugi.
Gornik. Ni nič škode. Lagati je treba; to je vendar . . . življenje.
Ščuka. No, jaz sem tega življenja sit. (Vstane.) Rad bi napravil čisto poseben korak, moja noga je pripravljena. Toda glejte, — ne grè. Treba je, da me kdo sune, samó nekoliko sune, samó na lahko, in potem bi šlo.
Gornik. Ne storite tega.
Ščuka. Kaj mislite?
Gornik. Živite pri miru! Vi ste izmed tistih, ki živé jako hitro in se obesijo, če ugledajo slučajno kako vrv.
Ščuka. Torej je tako usojeno . . . Ali naj bo usojeno: — predno se stvar izpolni, rečem Vam, predno se stvar izpolni! (Vstane, razburjen.) V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kedar se ta človek vzbudi —! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo več »naroda«; kadar bodo samó ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; . . . kralji v cunjah! Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj! . . . —
Gornik. Gospod Ščuka, zakaj se vznemirjate? . . .
Ščuka. Ker mislim, da je čas prišel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi. — (Po kratkem odmoru, nenadno.) Ali pojdete od tod? . . .
Gornik. Seveda pojdem. Če Vam je drago, spremlajte me. Jaz imam rad kratkočasno družbo.
Ščuka. Ne morem. Takó bi ne dobil priložnosti, da se obesim. (Sluga vstopi.)
Sluga. Gospá Grudnova. (Odide.)
Gornik (prestrašen). Gospod Ščuka, ostanite!
Ščuka (smehljaje). Ah! — In takó pojdete od tod?
Gornik. Neumnost! Ostanite! Prosim Vas!
12. prizor.
Prejšnja, Grudnovka.
Grudnovka. Težka mi je bila pot, verjemite, — ali bila je potrebna.
Ščuka. Oprostite, gospod Gornik.
Gornik (vznemirjen). Ne hodite, prosim, — rad bi govoril z Vami . . . V to sobo prosim.
Ščuka. Kakor izvolite . . . Klanjam se milostiva.
Grudnovka. Z Bogom, gospod Ščuka! — — (Ščuka odide v sobo na levi.)
13. prizor.
Gornik, Grudnovka.
Gornik (precej hladno in tiho, v zadregi). Sédite, milostiva!
Grudnovka. Gospod Gornik, ali ni bil moj mož pri Vas?
Gornik. Da, da . . . To se pravi . . . no povedal ni nič posebnega.
Grudnovka. Nič posebnega. In kaj ste mu Vi nato odgovorili?
Grudnovka. On je bil pri Vas in takó ste videli, kar sem Vam hotela povedati in česar Vam nisem povedala. Ali niste videli ničesar?
Gornik. Jaz . . . da govorim naravnost . . . ali ne izvolite sésti, milostiva?
Grudnovka. Torej niste videli ničesar in . . . (po kratkem odmoru in afektirano otožno) morda je prav takó. (Živahno, močneje.) Dà, prav je takó, prav je, da niste videli in da niste razumeli. (S posebnim humorjem.) Kaj ste napravili, kar ste tukaj! Čas je, gospod Gornik, da končate te stvarí . . .
Gornik. O, dà, milostiva, na vsak način; še danes sem se namenil —
Grudnovka. Torej ste uvideli sami, da niste prinesli sreče . . . Res, gospod Gornik, Vi niste prinesli sreče. Storite karkoli, z veseljem se Vas ne bodo spominjali . . .
Gornik. No, to nič ne dé.
Grudnovka. Gotovo ne . . . Ali kar je glavno, — pozabite na tisto uro! To sem Vam hotela povedati in zato sem prišla k Vam . . . Pozabite na tisto uro! Ker je bil moj mož pri Vas, lahko čutite, zakaj Vas prosim tega . . . . Takrat je bil mrak . . .
Gornik (nekoliko vznemirjen). Dà . . . takrat je bil mrak . . .
Grudnovka. In rože so bile na mizi . . . Moj mož je bil pri Vas in zato lahko čutite, zakaj ne smejo biti rože na mizi . . . Ali potujete daleč?
Gornik. Daleč . . . kamorkoli . . .
Grudnovka. Glejte, Vi ste srečen človek . . . Kdor je tako ustvarjen, diha lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretežák . . . samó časih, kedar je mrak in kedar so rože na mizi — —
Gornik (blizu nje). Takrat Vam je dolgčas?
Grudnovka. Dà, takrat mi je dolgčas, in to lahko čutite, če se spominjate, da je bil moj mož pri Vas. Zdi se mi namreč časih, da bi tega ne bilo treba, — da bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno rož . . . Ali tega ne bo nikoli . . . zdaj nikoli več . . .
Gornik. Lahko bi bilo . . . v Vaših sobah vse polno rož . . .
Grudnovka. Zdaj nikoli več . . . Samo ena sama lepa minuta je bila, in komaj porojena, je že padla v blato . . . A to čutite sami, če se spominjate, da je bil moj mož pri Vas . . .
Gornik (nižje k nji, razburjen). Milostiva! . . .
Grudnovka. Ali pojdete v južne kraje?
Gornik. Dà . . . mogoče . . . jaz pojdem kamorkoli . . . Kamor želite . . .
Grudnovka. Tam je nebo visoko in zrak je čistejši. (Vstane.) Nič drugega. Pozabíte torej na tisto minuto in pozabíte, da se je omazalo, kar je bilo na nji. Dajte mi v slovó kozarec vodé . . .
Gornik (vzame z mize kozarec vode, ga ji hoče dati, ali kozarec mu pade iz rok; razburjen jo hoče objeti). Jaz ostanem . . . ostani! . . .
Grudnovka (se mu smehljaje izvije). Zdaj ni mrakú . . . in tukaj ni rož . . . Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite!
Gornik (vznemirjen, k durim na levi). Ščuka! Ščuka!
Grudnovka (začudena). Gospod Gornik?
14. prizor.
Prejšnja, Ščuka; pozneje Grozd, sluga.
Ščuka. Ali ste me klicali?
Gornik (slugi). Pospravi kovčege, Peter!
Sluga. Takoj! — Doktor Grozd!
Grozd (zelo veselo). Dober dan, gospod Gornik . . Ah . . klanjam se, milostiva . . .
Grudnovka. Z Bogom, gospod Gornik.
Gornik. Klanjam se! (Grudnovka odide.)
15. prizor.
Gornik, Grozd, Ščuka.
Grozd. Lepo družbo ste imeli.
Gornik. Dà, dà, dà . . . Oprostite, da se malo poškropim; vroče mi je . . . (Odide.)
Grozd. To je satan! Kdo bi si mislil? Naravnost k njemu pride. Ali je prepozno, dušica, prepozno . . .
Ščuka. Res, prepozno je . . . zdaj je že vse skupaj prepozno . . .
Grozd. Naše mreže so bile solidnejše. (Gornik se vrne; Grozd vzame papir iz žepa.) Ali ste čitali? Kakšni komedijanti! Gruden tega ni pisal . . rajši njegova žena. In s tako gnilo vádo lovijo svoje piškurje! Mi jim bomo zapeli! Mi jih bomo navrtali z drugačnim svedrom . . . Kaj mislite, gospod Gornik? Zdaj prihajajo naši dnevi! In Vi, Ščuka, pripravite se brž na odgovor! Ta »poziv na narod« se mora osmešiti, raztrgati . . . Vi znate take rečí. Brez pardona, kar z gnojnico po njih, da bodo smrdeli sto klafter naokoli . . .
Gornik. Kaj mislite res nadaljevati to reč?
Grozd. No, prosim Vas, kakó pa naj jo zdaj pustim pri miru? In, ko bi mogel, ne bi hotel. Ne, ne, — ravno zdaj se čutim zdravega in imenitnega, kot še nikoli. Šele, kadar vidi nasprotnika, spozna človek, da je močán. Kaj so mislili? V svoji neumnosti so zakopitali po meni, pa naj kopitajo brez nehanja, razkopítnili me ne bodo . . . Ali imate vina, gospod Gornik?
Gornik (med vrati). Peter! — Prinesi vina!
Grozd. Za ta čas prevzamem gnojnico jaz sam. Nekaj lepega je v psovanju in zabavljanju. Ali ne v tihem, mežikajočem, kakor je Vaša navada, Ščuka. Vi se smehljate, kakor bi hoteli reči: »To Vam je tepec, to vam je kujón!« — toda ne rečete! No, treba je reči, — zakaj prvi pogoj poštenemu zabavljanju je jasnost . . . . (Sluga prinese steklenico, Gornik natoči.) Bog Vas živi, gospod Gornik, stari prijatelj! Vi ste naša opora in naše upanje v tem krasnem boju . . .
Gornik. A za kakšne reči, oprostite — —?
Grozd. Za narodov blagor seveda . . .
Ščuka. Pridržimo besede, ki so v navadi.
Grozd. Takó je. — Jutri spustimo med ljudi proklamacijo. Ali nič medlega in slabotnega. Kdor govori, naj govori glasno in razločno. (Ščuki.) Poiščite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi. (Ščuka vstane.)
Gornik (Ščuki). Ali boste pisali to proklamacijo . . .
Ščuka. Seveda bom pisal . . . proklamacijo . . .
Grozd. Torej tisti stari program!
Gornik. Na svidenje, gospod Ščuka! (Ščuka odide.)