ZA NARODOV BLAGOR

ZA NARODOV BLAGOR

KOMEDIJA V ŠTIRIH DEJANJIH

IVAN CANKAR

---

Osebe:

Aleksij pl. Gornik.
Dr. Anton Grozd, dež. poslanec, obč. svetnik itd.
Katarina, njegova žena.
Matilda, njegova nečakinja.
Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, obč. svetnik itd.
Helena, njegova žena.
Jožef Mrmolja,			obč. svetnika.
Klander,
Mrmoljevka.
Julijan Ščuka, žurnalist.
Siratka, literat.
Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov.
Profesor Kremžar.
Stébelce, poet.
Slabo oblečen mlad človek.
Hišna pri Grudnovih.
Občinski svetniki.

---

PRVO DEJANJE

Pri Grozdovih; dostojno opravljen salon; na desni spredaj vhod v domače sobe, v ozadju vrata v obednico; na levi okno, spredaj poleg okna mala mizica z zofo in dvema stoloma; miza s stoli spredaj proti levi. Na steni v ozadju sliki Bleiweisa in Vodnika.

1. prizor.

Grozd in njegova žena; pri oknu Ščuka, Siratka in Kadivec. Mrmolja in troje občinskih svetnikov v frakovih stojé resno in svečano pred Grozdom, ki se zdí raztresen in nervozen.

Mrmolja (nadaljuje slovesen govor) . . . . . Takó je torej današnji dan — dan veselja in svečanih občutkov za ves naš mili narod, za vso našo lepo domovino. Brez števila hvaležnih src pošilja danes ob Vaši šestdesetletnici vroče želje k Vsegamogočnemu, da Vas ohrani še mnoga leta tistemu narodu, kateremu ste posvetili vse svoje moči in zmožnosti in kateremu ste darovali toli in tolikrat svoje osebne interese, svoje telesno zdravje in svoj duševni mir. Smelo rečem, da leži na vsem, kar se je ustvarilo v teku zadnjih dvajsetih let velikega in blagoplodnega, blagoslov Vaših rok, znoj Vašega truda. Po božji previdnosti vstajajo narodu v najtežjih časih nesebični možje, ki ga vodijo s krepko rokó mimo vseh nevarnosti in preko vseh nezgod po poti napredka do zaželjenih smotrov. Izmed teh mož — in ne zadnji izmed njih — je naš dr. Grozd, — ste Vi. Narod se čuti srečnega, da Vam more izraziti svojo globoko zahvalo, svojo neomejeno udanost, čuti se srečnega, da Vas vidi po tolikih viharjih, tolikih mukah še vedno čilega in mladega na braniku narodovih pravic. Zatorej dovolite, da Vam zakličem v imenu vsega naroda — v prvi vrsti v imenu meščanskega društva in društva hišnih posestnikov — (Siratka vstane in zamahne z roko skozi okno): Bog Vas ohrani Vaši velespoštovani rodbini in narodu našemu, Bog Vas živi še mnoga leta! (Zunaj pod oknom burno klicanje: »Živio!«)

Grozd. Presenetil me je . . ., ljubo presenetil ta nenadni in nezasluženi izraz narodove dobrohotnosti. Verjemite mi, da sem delal, kolikor je bilo v moji moči . . ., da nisem gledal nikoli ne na desno in ne na levo, ne na svojo korist in sploh ne na zasebno korist tega ali onega . . .

Ščuka. . . . temveč na korist naroda.

Siratka, Mrmolja. Takó je.

Grozd (s povdarkom). Na korist naroda! (Prekine svoj prejšnji svečani ton; hladno.) Sprejmite mojo iskreno zahvalo, v imenu mojem in moje rodbine. (Se obrne od Mrmolje; ženi v ospredju, hitro in manj glasno:) Jaz zahtevam, da se Matilda preparira na svojo ulogo, kakor se spodobi. Obleče naj se dobro: vrat odkrit in gole roke! Oprede naj ga, omreži in ovije; Gornik je tepec. Pojdi! (Katarina odide. Mrmolja in drugi so se v tem pridružili Siratki, Ščuki in Kadivcu.)

2. prizor.

Prejšnji brez Katarine.

Ščuka (Mrmolji). Koliko časa pa ste se učili?

Grozd. Pustite neumnosti! (Zunaj novo klicanje; Grozd odide — dvoje občinskih svetnikov za njim — vsi skozi obednico. Ostali ostanejo, Siratka gleda skozi okno.)

Mrmolja. Lepi so taki dnevi. Človek se čuti idealnega in nekaka svetloba . . . . nekaka gorkota . . .

Ščuka. Nehajte, saj ne govorite z narodom.

Siratka (Ščuki). Ali si ga že videl?

Ščuka. Koga?

Kadivec. Njega, drugega ni.

Ščuka. Gornika torej. Videl sem ga: debel človek je.

Prvi občinski svetnik (jako resno). Jaz mislim, da bo njegov prihod . . . takorekoč njegov nastop v našem javnem življenju v nenavaden blagor . . . mislim namreč, na veliko korist celokupnega naroda.

Ščuka. Kako pa pridete do tega?

Prvi občinski svetnik (prestrašen). Ne . . . jaz le tako mislim . . . oprostite . . .

Siratka. St. . . . pozor! (Spodaj so utihnili; slišijo se posamezne, nerazumljive besede Grozda, ki govori na balkonu v obednici.)

Ščuka (zamahuje z rokó). Na-ród . . . delo-vánje . . . na-rôd . . . nèse-bičnost . . . (Mrmolji) Čemu pa mislite, da kriče ti ljudje tam doli?

Mrmolja. Meni se zdi, da je to eden najvažnejših trenutkov v razvoju našega naroda.

Ščuka (Siratki). Ali si ga to tudi naučil? (Mrmolja vstane ozlovoljen ter odide v obednico; za njim prvi obč. svetnik.)

3. prizor.

Ščuka, Siratka, Kadivec.

Siratka. Nocoj si posebno grenak.

Ščuka. Nervoznost se je polastila tud mene. Zdaj grè namreč za velike rečí.

Kadivec. Za velike rečí gré.

Ščuka. Ti torej spoznavaš, zato si prepáden. — Ali zvonijo pred njim in za njim?

Siratka. Na kakšen način?

Ščuka. No, jaz si tako predstavljam. To bi moralo biti. Godci spredaj in godci zadaj, koder hodi in kamor séde. Ali ne potuje kakor kralj po deželi? Današnje slavlje je namenjeno njemu, ne Grozdu.

Siratka. Ti ne gledaš stvarí s tistega stališča, s katerega jo je treba gledati. Upoštevati je namreč treba celokupno korist narodovo.

Ščuka (vstane). Vrag te vzêmi! (V obednici zazvené kozarci; Grozd iz obednice.)

4. prizor.

Prejšnji, Grozd.

Grozd. Ali ne izvolite kozarec vina v obednici, gospod Siratka?

(Siratka se pokloni in odide v obednico.)

Grozd. Gospod Ščuka, prosim! (Pozove ga k sebi; Kadivec odide za Siratko.) Vi ste v zadnjem času napravili toliko neumnosti, da jih je skoro preveč. Kdo Vam je pravil tisto reč o Golobu? Kdo Vam je pravil tisto laž?

Ščuka (govori ves čas zelo mirno in resno). Laži mi ni pravil nihče in sploh ne gre za to, kdo mi je pravil tisto stvar. Ali je resnična ali ni resnična, o tem ni govorjenja. Če komu koristi, ali če komu škoduje, tudi to je vseeno: povedati jo je treba ljudém.

Grozd (sede). Vi ste nervozni, — izmed tistih ljudi ste, ki vohajo in tipajo okoli stvarí, ki jih nič ne brigajo, brskajo nepoklicani po tujem blatu in se potem čudijo, če dobe zasluženo brco.

Ščuka. To ne spada sem. Kdo ga je uničil? — to je vprašanje.

Grozd. Nihče ne umrje naravne smrti . . . . Golob je mrtev in postavimo mu spomenik; to je vse, kar se dá storiti, — in vse, kar je potrebno.

Ščuka. Če ste nedolžni nad njim, zakaj se bojite njegovih pisem? — On je bil pošten človek.

Grozd. Revolucijonar je bil. Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rasli čez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni moj blagor. To upoštevajte, prosim!

Ščuka. Jaz imam svojo vest in svoje prepričanje.

Grozd. Žurnalist ne sme imeti prepričanja! . . . Tisti nepotrebni članek o Golobu torej lepo spravite in ne vznemirjajte ljudi z idealnimi ekstravagancami; to je zastarelo. Kdor hoče biti samostojen ali celo revolucijonar, mora biti pripravljen na stradanje. Golob je stradal in izstradal, kakor je hotel; to ne briga dalje nikogar in mene in Vas najmanj.

Ščuka. Tedaj ste ubili človečnost. —

Grozd. Je ni bilo nikoli . . . (Vstane, jako hladno.) Vi ste v moji službi, to sem Vam hotel povedati. Uvažujem Vas, ker ste nadarjen človek; ali rabite to nadarjenost, kakor Vam je plačana. Na ta način bo vse v redu. Brzdajte se in glejte, da me ne spravite v položaj, ki bi bil siten ne meni, temveč Vam. Tako je torej reč končana. (Odhaja; ozré se še enkrat po Ščuki). Povabil sem Vas nocoj na večerjo. (Grè proti sobi na desni spredaj.)

Ščuka (ko odhaja). Res, čas je, da bi bila reč končana. (Odide počasi v obednico.)

5. prizor.

Grozd; Katarina in Matilda (iz sobe na desni).

Grozd. Dolgo sta rabili. (Matildi:) Čemu pa so potrebne te čipke na prsih?

Matilda. Jaz tudi ne vem, čemu so potrebne, striček, ali ker so že gori, mislim, da jih pustimo.

Grozd. Pričakujem, Matilda, da boš napravila svojo stvar, kakor se spodobi. Gornik je človek neokreten, preprost, in zdi se mi, da ne zahteva veliko. Ker je neokreten in preprost, mu ugaja najbrž razbrzdanost in koketnost. To uvažuj! V ta namen bi bilo dobro, da bi bila tvoja toaleta še bolj enostavna . . .

Katarina. Anton!

Grozd. Nisem te ogovarjal . . . Frizura bi bila lahko bolj nemarna . . . par kodrov naj bi viselo na čelo . . . samo na eni strani; to napravi vtis predrznosti. In o priliki se dàj za minuto na poezijo, na sentimentalnost, tudi to je koristno. Ali ne več kot za minuto.

Matilda. Ne bojte se zame, striček; jaz mislim, da imam veliko darú za komedijo in tudi veselja imam zánjo . . . . Prosim Vas, tetka, ne bodite žalostni; kaj ne vidite, da igramo samo komedijo?

Grozd (Matildi). Zdi se mi, da me ne razumeš dobro. (Kadivec pride iz obednice, pogleda v salon ter se vrne.)

Matilda. Ne samó komedijo?

Katarina. Jaz se bojim zate, Matilda.

Grozd. Odloži za nocoj svoj pusti obraz. (Matildi:) Pazi se torej, premisli vsak pogled in vsako gesto. Zvečer pride Grudnovka, in Grudnovka je lepa ženska . . . . Delaj, kakor sem ti povedal! (Odide v obednico.)

6. prizor.

Matilda, Katarina, potem Kadivec.

Katarina (otožno). Matilda!

Matilda (z glasnim smehom). Ali tetka!

Kadivec (hitro iz obednice). Matilda! Vprašam te pri živem Bogu . . . . zdi se mi, da se tod okoli nekaj prede . . . Protestiram proti Tvojemu razžaljivemu smehu! Kaj se godi? Na dan z besedo!

Matilda (afektirano). Dragi Frane, bratranec moj . . .

Kadivec. Vrag ti vzêmi bratranca . . . Oprostite, tetka! . . . Pa s kakšno glorijo ga pričakujete. To je naravnost — oprostite, tetka — impertinentno! Tisti višji oziri, tiste obče koristi, narodov blagor in tako dalje — humbug, laž, neumnost . . . oprostite tetka! . . . Kaj pa je na tem človeku, kaj pa je na tem tepcu; kaj pa imate z njim?

Katarina (z dobrodušnim nasmehom, mirno). Fran, ti se vedeš jako nedostojno.

Kadivec. To je čisto vseeno, zdaj ne gre za dostojnost. Ti, Matilda, jaz ti rečem . . . oprostite tetka . . . Kar leži danes v zraku je nekaj (s povdarkom) nedostojnega, ali tukaj naposled ne gre za dostojnost . . . nekaj umazanega je . . . (razjarjen) Čemu se smeješ? . . . (Mirno:) Nazadnje . . . jaz ne bom točil solzá . . . Ali to je kljub vsemu žalosten konec!

Matilda (resno). Prosim te Fran . . . kar govoriš, je vendar preveč razžaljivo. Jaz si prepovedujem enkrat za vselej taka temna sumničenja . . . In smešen si vrhutega.

Kadivec. Smešen! Dobro! Dovolj! . . Z Bogom, gospodična Matilda!

Matilda (afektirano hladno). Z Bogom! (Kadivec stoji na svojem mestu.)

Katarina. Ali čemu se prepirata v teh časih?

Kadivec, Matilda. Jaz se ne prepiram!

Katarina. Boljše je, da premislita, kaj je storiti. — Samá skrbíta! Jaz vama ne morem ničesar . . .

Kadivec (mračno). To je stričev absolutizem . . . (Matildi:) In ti si čisto zadovoljna s tem absolutizmom; (slovesno:) ti nimaš značaja!

Matilda (skrajno razžaljena). Ah, Fran! Zdaj te spoznavam, v tej-le uri! Tak si torej v resnici! (Pol jokaje:) In jaz sem te ljubila!

Kadivec (svečano). Tetka, od srca Vas zahvaljujem za Vaše neizmerne dobrote . . . Ni mi več mogoče, kakor vidite, da bi prebival pod isto streho. —

Katarina. A to je vendar prenespametno.

Kadivec. Oprostite, tetka, to ni nespametno. (Razjarjen) Ali mislite, da bom gledal to ničvrednost . . . (Matilda si zakrije obraz z robcem) . . . ničvrednost . . ničvrednost! . . . Pospravim svoje kovčege . . . na Dunaj . . . v Pariz . . . v Moskvo . . . Klanjam se tetka! . . .

Matilda. Fran!!

7. prizor.

Prejšnji, Gruden, Grudnovka, Mrmoljeva žena.

Gruden. Milostiva! — (Katarina in vsi došleci se pozdravljajo.)

Katarina. Jako ste nas razveselili. Pričakovali smo vas že (Mrmoljevki:) Po tako dolgem času spet enkrat! . . .

Mrmoljevka (govori jako hitro). Ah, milostiva, . . skrita v svojem prijaznem zatišju se takó malo menim za ves svet . . . in verjemite mi, človek ima tudi v samoti svojo rádost, svojo posebno zabavo, katere bi mnogokrat ne dal za ves šum in trušč tega sveta. —

Grudnovka (seže Mrmoljevki v besedo, Katarini). A kako ste se pomladili, milostiva; nekaj veselega je na Vašem obrazu; in to ni čudno, — na današnji svečani dan.

Gruden. Gotovo Vam je toplo pri srcu ob teh iskrenih slovesnostih, ki jih napravlja ves narod Vašemu soprogu.

Katarina (nekako v zadregi). . . O — da . . . . gotovo . . .

Mrmoljevka (si je v tem osvojila Kadivca). Ne tajite, prosim Vas . . . Vi ste še zmirom tisti ženijalni mladenič . . . Vaša muza ne počiva. Prosim, izvolite, bodite tako prijazni, pokažite mi o priliki svoje umotvore, plodove svoje navdušenosti. Krasno je, če je človek takó navdušen; jaz živim ob sami navdušenosti; idealizem ni nič sramotilnega, res ne. Kakó mislite Vi?

Kadivec. Nič, nič, čisto nič ne! . . .

Mrmoljevka. Oh . . . da . . . jaz mislim, da pride čas, ko bo napolnila ideja slovanske vzajemnosti vsa srca, ne samo tiste izvoljence, ki danes v svojih tihih sobah, polni svete navdušenosti —

Kadivec. Dá . . . gotovo . . . oprostite . . . Klanjam se milostiva . . . Moram nemudoma v Pariz . . (V obednico.)

Grudnovka (govori z Matildo, Gruden med tem s Katarino). Torej ga še niste videli? Jako interesanten človek: neroden in pošten. Čisto nič se mu ne pozná, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je.

Matilda. Čemu pa je sploh prišel tu sem?

Grudnovka. Oče mu je umrl in zdaj ko je svoboden in imá denarja, misli igrati veliko ulogo. Tudi oženi se morda.

8. prizor.

Prejšnji, dr. Grozd (hitro iz obednice).

Dr. Grozd (pozdravi Grudna itd.). Neizmerno mi je ugodno, da ste se odzvali mojemu povabilu . . . (Grudnu in Grudnovki:) Hvala iskrena za laskave častitke.

Gruden. Nekaj lepega je, če posluša človek tako genljive izraze narodove hvaležnosti, kakor jih poslušaš danes ti, moj stari prijatelj . . . Častitam ti zaradi tega še posebej.

Grozd. Nisem zaslužil takega veličanja — in odkrito povedano, — ob teh serenadah, častitkah itd. mi je bilo zmirom nekako tesno.

Gruden. Je . . . v nekem oziru sitno . . . res . . . Ali prašati sem te hotel, dragi doktore . . . kakó pa je s tisto afero? . . . Nekaj mi je zazvonilo na ušesa, sam ne vem, odkod . . .

Grozd. Kakšno afero misliš?

Gruden. O rajnem Golobu, o tistem čudnem historiku in poetu . . . vrag vedi, kaj pripovedujejo o njem . . da je živel zadnje čase . . po Bog ve čegavi krivdi . . v veliki mizeriji . . .

Grozd. Ah . . takó . . .! (Gresta proti ozadju na levo.)

Mrmoljevka (sedi z Grozdovko za srednjo mizo). Pravi blagoslov je tak človek za naš ubogi narod; to je usoda, — milostiva —; usoda jim določi njihovo pot že vnaprej; oni so rešitelji in vodniki narodovi že po naturi. Glejte, kako mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo cvetje pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar ga vidim, in če pomislim, kolike koristi bo njegovo delovanje za razvoj naroda in posebno še za slovansko vzajemnost . . . Ali ne mislite?

Grozdovka. Da . . . oprostite . . . (Mrmoljevka govori dalje.)

Grudnovka (sedi za mizico na levi, Matilda sloni ob oknu). Celo zardeva, čisto resno! Sam Bog védi, kako je živel doslej . . .

Matilda. To mora biti dolgočasno.

Grudnovka. Ni dolgočasno, narobe; nekaj pikantnega je v občevanju s takim človekom. Boste videli — jaz Vam ga priporočam.

9. prizor.

Prejšnji, Aleksij pl. Gornik, za njim Kremžar in Stébelce. (Vsi vstanejo, Grozd hiti Gorniku naproti, pozdravi Kremžarja le mimogredé, Stebelcéta sploh ne.)

Grozd (Gorniku). Veliko čast ste mi napravili, blagorodje; skoro že nisem upal več, da nas razveselite . . . Dovolite mi, da Vam predstavim svojo ženo.

Gornik (dobrodušno, malo v zadregi). Zakaj bi ne prišel, ko sem obljubil? (Se pokloni Katarini). Dober večer, milostiva. (Grudnu) Vi tudi tukaj, gospod doktor?

Gruden (zelo uslužno). Če ne zaradi drugega, blagorodje, bi bil prišel zato, ker sem vedel, da pridete Vi. Zdaj ste Vi sonce, okoli katerega se vrtimo mi manjši planeti . . . da se takó izrazim. Prinesli ste nekaj svežega, zdravega v naše javno življenje — (Grudnovka in Matilda sta prišli v sredo sobe, kjer stoje drugi.)

Grozd (seže Grudnu v besedo). In tukaj, blagorodje, dovolite, je moja nečakinja . . . . takorekoč hči mojega svaka. Že od zgodnje mladosti je pri meni, od očetove smrti.

Gornik. Zelo me veseli, gospodična. (Ugleda Grudnovko.) Ah, milostiva!

Grudnovka (ljubeznivo, a naravno). Že vtretjič, gospod Gornik! Jaz imam srečo, — če se pomisli, kako težkó je, predno Vas more človek videti ali celo govoriti Z Vami.

Gornik. Kako to mislite, milostiva? Jaz sem vendar povsod . . . noč in dan sem v družbah, ki jih prej nikoli nisem videl.

Grudnovka. Ravno zategadelj . . . Kaj Vam ni prijetno, da Vas tako iščejo, da Vas tako ljubijo?

Gornik. Seveda je prijetno . . . ali, milostiva, jaz bi imel rajši, da bi me ne ljubili vsiskoz . . . samo nekateri . . . To je . . . ah . . . takó utrudljivo . . .

Grudnovka. Siromak . . .

Grozd (v ospredju razjarjen Katarini). Ti ne razumeš ničesar, nisi sposobna za nobeno stvar . . . V moji hiši, pred nosom mi ga okupirajo . . . . Obadva ga imata že pod pazduho . . . Jaz tega ne trpim . . . . . Veslaj k njemu ter ga priveslaj k Matildi!

(Katarina proti ozadju na levo, naletí na Mrmoljevko, Mrmoljevka jo prime za roko ter stoji z njo za mizo; Gornik z Grudnovko ob mizi pri oknu, blizu nju Gruden; Stébelce z Matildo ob veliki mizi; Grozd in Kremžar proti ospredju.)

Grozd (s Kremžarjem spredaj). Naj intrigira, kakor mu drago; meni je vseeno, — bo njegova škoda! . . .

Kremžar. Nehvaležno je to od Grudna, tega človeka, ki ste mu Vi sami napravili karijero, — ne gledé na veliko moralno izgubo, ki bi jo pretrpel narod, če se ne obvaruje disciplina tudi med prvaki. (Tišje.) Gruden je, veste . . . takóle . . . tih človek . . . hodi po prstih . . . smehljajoč . . . mižikajoč . . . Jaz mu nisem zaupal nikoli. (Gresta proti ozadju; Grozd ugleda Katarino ob mizi, zamahne z rokó ter gre hitro k Gorniku.)

Grozd. Oprostite, blagorodje, da Vas motim . . . samó na besedico . . . . na kratko besedico . . . . — oprostite . . .

(Prime Gornika pod pazduho; proti obednici.)

Gruden (Grudnovki). To ti je lisjak . . . Jaz sem vedel že takoj . . . že davno sem vedel, kaj namerava . . . . Ta nocojšnji večer je samó pretveza . . . Po vsi sili se mu obeša za suknjo . . . je pač prebrisan fant, tále Grozd . . Ali, jaz mislim da se mu ne posreči . . .

Grudnovka (pol s smehom). Jaz tudi mislim, da se mu ne posreči. (Gruden proti ozadju, sreča se s Kremžarjem, obá v obednico; Grudnovka proti veliki mizi.)

10. prizor.

Stébelce, Grudnovka, Katarina, Matilda, Mrmoljevka (krog velike mize).

Mrmoljevka. Predavajte, prosim Vas, dragi gospod Stébelce. Poezija daje veselim trenotkom pravo slast, brez poezije ni življenja. In posebno Vaši umotvori, gospod Stébelce: — nekaj mehkega . . . ah, nekaj nežnega je v njih . . .

Stébelce. Milostiva, Vi me častite preveč. Ali res je, — jaz se jako trudim, da pride v verze nekaj mehkega . . . takó nekaj nežnega . . .

Mrmoljevka. Opazila sem to že davno . . . in zato Vas še posebno spoštujem. Kajti tista mehkost, tista nežnost je nekaj pristno slovanskega . . . in po tej krasni poti, po poti poezije se bližamo na nekak način tisti pravi, resnični slovanski vzajemnosti, ki objema polagoma vse duhove . . . Ali ne mislite?

Stébelce (začuden). O . . . gotovo . . na nekak način . . . .

Katarina. Oprostite! . . . (Matildi.) Da pogledam zaradi večerje in (nekoliko oddaljena od drugih) kedar pride Gornik . . . ozri se malo po njem.

Matilda (nejevoljna). Ah . . . dá . . . . (Katarina odide.)

11. prizor.

Prejšnji brez Katarine.

Grudnovka. Gornika proslavljate v svojih verzih?

Stébelce. Naravnost ga ne imenujem . . . toda vidi se, da sem mislil nanj.

Grudnovka. Kaj pa ste mu vse natovorili . . . kakšne čednosti?

Stébelce. Ne baš čednosti . . . njegov pomen za ves razvoj našega javnega življenja.

Grudnovka. Kakó to mislite?

Stébelce. Vsled svojih talentov —

Grudnovka. Talentiran je tudi?

Stébelce. Sploh . . . ne da bi ravno talentov še posebej omenjal . . . . vsa njegova oseba . . . . že samo njegovo eksistiranje . . . . oprostite . . . . ne znam se izraziti . . .

Grudnovka. Bogat je.

Stébelce. Da . . . seveda . . . ali to je nekaj materijalnega . . . takorekoč ne spada v čustvovanje, v poezijo . . .

Mrmoljevka. Gospod Stébelce misli splošni pomen Gornikovega nastopa za narodov blagor in posebno še z ozirom na slovansko vzajemnost . . .

12. prizor.

Prejšnji; Ščuka in Siratka iz obednice.

Ščuka. Ali si jih videl? Ali si jih videl? Bóga mi, pišče se bo izleglo . . .

Siratka. Nista si prijatelja, to je res.

Ščuka. Velike stvari čakajo pred durmi. To bo boj za narodove ideale . . .

Siratka. Tako daleč ne pride.

Ščuka. Prihodnost je naša, prijatelj . . . doslej je vladala fraza, poslej bodo vladale fraze!

Grudnovka (Ščuki izza mize). Ali ste se mu že poklonili?

Ščuka. Bil sem med prvimi, milostiva . . . . zastopal sem javno mnenje.

Mrmoljevka. Javno mnenje! To se je spodobilo, — res veličastna misel! In nihče ni bil v to bolj opravičen, kakor Vi, naš najboljši, . . . da se tako izrazim . . .

Ščuka. Žurnalist. Ali motite se, milostiva, z mano gre navzdol; človek se stara, in fraze mu pohajajo.

Grudnovka. Ne delate si ravno komplimentov.

Ščuka. Pošten človek, ki se pozna, si ne more delati komplimentov.

Grudnovka. In zdaj ste celo nastopili kot branivec pravice in pravičnosti.

Ščuka. Kako mi morete očitati kaj takega?

Siratka. Res je, ti mi še nisi razložil, kako je s to stvarjo.

Grudnovka. Gledé Goloba, tistega pijanega reformatorja. Pravijo, da imate interesantna pisma njegova, in da ga nameravate oprati pred svetom, povzdigniti njegov spomin.

Ščuka. Bajke! Golob je bil nespameten človek. Naj bi bil lagal, kakor lažemo mi. Dandanašnji je laž tako v častéh, da se niti najpredrznejši ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spoštovati v teoriji, — za prakso nima nobene vrednosti. Prvo je, da človek živi, — če živi s pomočjo laži ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo.

Matilda. Golob ni lagal?

Stébelce (resno). Ne, gospodična . . . Bil je jako predrzen in nedostojen človek; — ni se znal vesti v izobraženi družbi.

Matilda. Plemenit človek je bil.

Mrmoljevka. Dà . . . plemenit je bil . . . gotovo . . . toda ni imel smisla za tiste vzvišene ideje, ki povzdigajo človeka nad vsakdanje skrbi, nad vse hlastanje in vrvenje materijalnega življenja . . . . za tiste narodove svetinje ni imel smisla . . . kako mislite, gospod Ščuka?

Ščuka. Nobenega.

Grudnovka. Vi torej ne govorite resnice?

Ščuka. Premislil sem se; jaz hočem živeti.

13. prizor.

Prejšnji, Gornik in Gruden.

Gruden (vede Gornika proti oknu, zaupno). Ne da bi mu očital kaj posebnega; doktor Grozd je, kakor sem rekel, privatno najbrž pošten človek, dasi celó v tem oziru govoré nekateri o nelepih aferah, ki so tudi meni kolikor toliko znane, o katerih pa je boljše, da se molči, kajti doktor Grozd je na vse zadnje moj prijatelj. (Počasi, s povdarkom.) Toda, prosim Vas, blagorodje, ne zanašajte se na ljudi, ki se vam usiljujejo ter ne nameravajo drugega, kot da dosežejo s pomočjo Vašega velikega vpliva v visokih in najvišjih krogih različne smotre svoje osebne pohlepnosti, ne oziraje se pri tem na blagor celokupnega naroda in ne gledé na to, da bi Vas lahko že s samim svojim nečistim prijateljstvom spravili v neprilike . . .

Gornik (v zadregi, izmučen). Prosim, razložite mi jasno . . . Ne razumem Vas natanko . . .

Gruden. Današnji večer . . . ta šestdesetletnica je samo pretveza. Nisem prepričan, da je sploh že izpolnil šestdeset let . . . Hotel se je pokazati, proslaviti se ravno v tem trenutku, pred Vašimi očmi. On, kakor sem rekel, pozná Vaš vpliv, s katerim razpolagate že vsled uglednosti svoje rodovine. Takó Vas je Grozd izbral — Vi ste mu lestvica. Tudi svojo takoimenovano nečakinjo bi Vam rad prilepil.

Gornik (začuden). Mislite?

Gruden. Gotovo; na vsak način bi Vam jo rad prilepil. Jaz sicer nimam nobenih presodkov o njegovi nečakinji, — ali svarim Vas, blagorodje . . .

Gornik. Hvala . . . . takih stvari nisem pričakoval, res ne . . .

14. prizor.

Prejšnji; Grozd, Kremžar, Mrmolja in občinski svetniki (iz obednice).

Grozd (zamahne z rokó, razjarjen Mrmolji). Vi ste jako naivni; kaj mislite, da ga ne poznam? On peče svoj kostanj. No, meni je vseeno, — pa če se razdeli narod na dva tabora.

Mrmolja. Jaz mislim, da bi bila to velika škoda za vseobči napredek . . . takorekoč — —

Grozd. Ne blebečite neumnosti.

Kremžar. To so vsekakor važni momenti v naši najnovejši zgodovini. Zdi se mi, da je narod na razpotju.

Grozd (gre k Ščuki). Gospod Ščuka, — storite mi uslugo. Povejte Grudnu kako novico; ta človek je strašno smolast, a meni je to neprijetno, skrajno neprijetno.

Ščuka. Takoj. (Se napoti k Gorniku in Grudnu.)

Stébelce (vstane). Gospod doktor! . . . Gospoda slavna! . . .

Mrmoljevka. Pozor, gospôda . . . poeziji besedo, . . . kajti poezija je tisto, kar človeka — — —

Siratka. Silentium!

Ščuka (Grudnu). Čisto gotovo! (Prime ga pod pazduho) . . . Poslušajte me, prosim . . .

Gruden (se brani). Ali ne, dovolite — to vendar ni nič važnega; jaz sploh ne vem, oprostite, čemu mi to pripovedujete . . .

Ščuka. Vsaka stvar ima svoje posebne vzroke; nekateri od teh so pomembni in uvaževanja vredni, drugi so neznatni, a vzroki so kljub temu. Zakaj, če je osel še tako majhen, osel je na zadnje vendarle.

Siratka (se pridruži Ščuki in Grudnu). O čem pa obravnavata tako ognjevito?

Ščuka. Imenitne reči, Siratka . . . Ne, gospod doktor — prosim, poslušajte dalje.

Stébelce (stojé). Gospôda! . . .

Mrmoljevka. Silentium!

Grozd. Po večerji, gospod Stébelce, po večerji . . . (Se pridruži Gorniku.) Blagorodje, dovolite, da se dotaknem tiste kočljive stvari, ki sem Vam jo bil nalahko že omenil. Doktor Gruden je sicer moj prijatelj, v privatnem življenju morda pošten človek . . toda v obče, da se tako izrazim, je velik slepar.

(Gruden se jima približuje, Grozd vêde Gornika hitro proti obednici.)

15. prizor.

Prejšnji brez Grozda in Gornika.

Gruden. To je impertinentno! . . . Ali ni govoril nekdo o sleparjih?

Ščuka. O sleparjih? Nič čudnega; kdo pa dandanes ni slepar?

Grudnovka (vstane, Grudnu). Ti si grozen nerodnež!

Ščuka (Siratki). Stvar se razvija.

Stébelce. Oprostite . . . ne razumem . . .

Mrmoljevka. Da . . . . človek velikokrat ne razume tistega tihega, skrivnostnega delovanja požrtvovalnih, za svoj narod navdušenih mož; a potem ostrmi, ko mu stopi pred oči veličastno dejstvo — —

Grudnovka (Grudnu). Za te reči nisi sposoben; prijel bi ga bil fineje.

Kremžar (se jima pridruži). Nekaj neprijetnega je v zraku nocoj; ali se Vam ne zdi?

Gruden. Že mogoče, gospod profesor. (Odide za Grozdom in Gornikom.)

Matilda (Ščuki). Ali ste bili že kdaj v Parizu, gospod Ščuka?

Ščuka. Lani sem bil tam.

Matilda. Oprostite, ali je tam mnogo lepih žensk?

Ščuka. Strahovito!

Matilda. Kakšne so? Kakšni obrazi? Kakó govore?

Ščuka. To je različno . . . Kar je najlepšega na njih so ustnice: napete, temno rdeče.

Matilda. Ah . . . in v Moskvi?

Ščuka. V Moskvi še nisem bil. Ali pravijo, da so tudi tam ženske jako lepe.

Mrmoljevka. Res je . . . . pristno slovanski značaj, ki se je ohranil tam popolen in neskaljen; tudi to bi nas moralo vzpodbujati, da gojimo tisto sveto idejo slovanske vzajemnosti, ki dandanes —

16. prizor.

Prejšnji; Kadivec (pride s trdimi koraki od glavnega vhoda).

Kadivec (glasno). Ne pojdem! Nalašč ne!

Ščuka. Odkod tako razburjen?

Kadivec. S kolodvora . . . . . s sramotnega bega . . . fej . . . vrag me vzemi . . . . Ali jaz se ne dam tako lahko . . . . (Stopi k Matildi). Matilda, jaz ti rečem . . . . (se spomni). Ah, pardon! (Ščuki). Ali ne mislite, da je Gornik zelo navaden tepec?

Ščuka. Seveda je tepec. (Matilda proti vhodu; pri vratih si zakrije oči z robcem ter odide.)

17. prizor.

Prejšnji brez Matilde; Grozd, Gornik; za njima Gruden.

Grozd (zaupno Gorniku). Svojo ženo bi Vam prodal. Čisto gotovo; vzdignite ga na svoje rame, in on Vam proda svojo ženo. Jaz sicer nimam nobenih predsodkov o njegovi ženi, toda svarim Vas.

Gornik. Svojo ženo, pravite?

Grozd. Slepar je, kakor sem Vam povedal. Plazi se, voha, mežika; človek bi mislil, da dela komplimente, pa jih ne dela, temveč obrekuje.

Gornik. Komplimentov Vam ni delal.

Grozd. Ah! . . . On je torej govoril! Prosim Vas, oprostite, blagorodje, kaj je govoril?

Gornik. Ali dovolite vendar, meni je to vse popolnoma neumevno. Kaj sem Vam storil?

Grozd. Prosim, blagorodje?

Gornik (mirno in dobrodušno). Kaj sem vam storil, da me preganjate? Prisežem Vam, da se nečem vtikati v javno življenje.

Grozd. Gotovo, blagorodje, se tudi ne bi spodobilo, da bi zastavljali svoj vpliv, svojo neomadeževano osebo za take — oprostite — svinje, kot je tale Gruden.

Gruden (se jima pridruži; Ščuka, Siratka, Grudnovka blizu njih; Mrmoljevka sedi za mizo s Stébelcem). Oprostite, blagorodje, da Vam v tisti važni stvari . . . .

Grozd (potegne Gornika za seboj). Poznamo tisto važno stvar! —

Gruden. Katero važno stvar, oprôsti prijatelj, katero važno stvar? . . .

Grozd (še z večjim povdarkom). Poznamo mi tisto važno stvar!! — Kakor sem Vam dejal, blagorodje, — Vi še ne poznate razmer in ne poznate ljudi — varčujte s svojo blagohotnostjo! . . .

Gruden. Na kóga je to bílo, prijatelj; ali bíješ name?

Grozd. Nisem govoril s teboj, prijatelj!

— (Drugi vsi umolknejo ter poslušajo, Ščuka sloni ob mizi, Stébelce sedi; Kremžar in Siratka se približata; Mrmolja in drugi prepadeni; Grudnovka sedí zraven Ščuke, obrnjena z vsem telesom od mize proti Gorniku itd.) —

Gruden. Povem ti jako mirno, da si vnaprej prepovedujem take dvoumnosti, — a Vas, blagorodje, svarim prijateljsko in nesebično pred ljudmi, ki mislijo samo na svoje umazane koristi.

Grozd. Na koga je to bílo, prijatelj, — ali bíješ name?

Gruden. Nisem govoril s teboj, prijatelj. — Da, blagorodje, že pred tednom dni, takoj tisti hip, ko ste se nastanili v našem mestu, so prežali na Vas, nastavljali so svoje mreže, — in pod pretvezo različnih izmišljenih šestdesetletnic —

Mrmoljevka. Gospoda . . . v imenu vseobčega blagra narodovega, posebno še v imenu slovanske vzajemnosti. —

Ščuka (Mrmoljevki). Silentium! . . . Zdaj gre za koristi naroda.

Stébelce. Oprostite . . . ne razumem docela.

Grozd. Blagorodje, ozrite se nanj; ali ni prebledel od pohlepnosti, od zavisti?! Svaril sem Vas o pravem času, in zdaj ga vidite.

Gornik. Ali prosim Vas, gospoda, zagotovljam Vas —

Gruden (Grozdu). To je brezprimerno hinavstvo, — ali hinavstvo je Tvoja natura! . . .

Grudnovka. Pavel!

Grozd. Blagorodje, ta človek je blazen; zblaznel je od pohlepnosti! . . .

Gruden. Od pohlepnosti!! — Ti, ki bi hotel svojo nečakinjo — — ej! — — poznam te! . . . .

Grozd (skrajno razjarjen). Slepar! Slepar! Slepar!

Gruden. Zapomnite si to uro! — Od tega trenotka je naš narod v dveh taborih. (Grè hitro proti izhodu; istotako Grudnovka.)

Kadivec (naivno Grudnovki). Milostiva, ali bi ga ne vzeli seboj?

Grudnovka. Izvolite?

Kadivec. Gornika.

Grudnovka. Gospod Kadivec!

Kadivec (prestrašen). Pardon! —

Gornik. Oprostite, jaz sem jako iznenaden.

(Matilda in Katarina iz obednice, obstojita med vratmi.)

Mrmolja. Zdi se mi, da je to eden najvažnejših trenotkov v zgodovini nažega naroda.

(Grudnovka in Gruden pri izhodu; Stébelce, Mrmoljevka itd. v zadregi in preplašeni . . .)

---

DRUGO DEJANJE

Pri Grudnovih; intimno, okusno opravljena soba, moderne, svetle tapete; vrata sredi ozadja, na levi in na desni; na levi spredaj klavir; na desni spredaj pisalna miza; majhna okrogla mizica z zofo in stoli, ogledalo, v desnem kotu cvetice itd.

1. prizor.

Grudnovka (v koketni domači toaleti), Gruden (hodi zamišljen po sobi).

Grudnovka (pri pisalni mizi). Siratka je presneto malo duhovit . . . Dolgočasna istorija . . .

Gruden. Pisal je stvarno.

Grudnovka. Kdo se ozira na take stvari! Ni za današnje čase. Naš poziv mora biti revolucijonaren, krepák . . . v svoji mlečnosti je popolnoma podoben tebi . . .

Gruden. Ali kaj porečejo ljudje, kaj poreče narod?

Grudnovka. Narod smo mi, — zapomni si to! Kar govorimo mi, govori narod . . . . Treba je denuncirati, obrekovati, — kričati je treba; drugače se ne opravi nič . . . Ná tukaj svojo interpelacijo. In odpravi se počasi, ob petih je seja.

Gruden (čita). Ali nazadnje . . . . to ni popolnoma resnično . . . taki lopovi vendarle niso . . .

Grudnovka. Seveda so . . . Vsak človek ima toliko grehov, da se mu očita lahko, kar se mu hoče — in zmirom bo nekaj resnice v zabavljanju. Kaj ti nisi lopov?

Gruden. Hm . . . saj to je ravno — —

Grudnovka. Ha, ha, ha . . . To se pravi — ne upaš se na cesto. Potolaži se: kdor zabavlja, je zmirom čist . . . Ali govôri hladno, ostro, prepričevalno, — kakor užaljen poštenjak. Obraz imaš pripraven.

Gruden (gre proti sobi na desno ter se vrne). Jaz upam, Helena, da me poznaš. Nisem ti delal nikoli neumnih scen, če tudi je bilo časih morda nekoliko vzroka. Ljubosumnost je nekaj zelo smešnega, zato Ti rečem samo na kratko: štej svoje korake.

Grudnovka (séde, začudena). Ah, glej, glej!

Gruden. Gornik je vreden veliko, ali da bi ga kupávali za tako ceno . . bi moral biti vreden še več.

Grudnovka (z glasnim smehom). Bi moral biti vreden še več! . . . Samó nekoliko več . . . Če se natanko prevdari, — kdo vé, morda je vreden več, kakor se vidi na prvi pogled. Dà, potem —, potem bi ga kupávali tudi za tako ceno . . . To se pravi, zdaj ga ne kupujemo za tako ceno, ker nismo čisto prepričani, da je vreden te cene. Ali če se sčasoma prepričamo, potem je stvar drugačna, docela drugačna . . . Bi moral biti vreden še več! — Pavel, ti si ljubezniv! — Ker me nisi žalil naravnost, je reč pri kraju!

Gruden. Oprosti, mislil sem pošteno.

Grudnovka. Ti — pošteno? — —

2. prizor.

Prejšnja; Siratka in Ščuka (iz ozadja).

Siratka. Klanjam se, milostiva! Tu sem Vam ga pripeljal . . . (Grudnu.) Ali pojdete?

Gruden. Takoj! (v sobo na desno.)

Grudnovka. Ali Vas ne zadržujem? Govorila bi z Vami nekaj posebnega.

Ščuka. Na uslugo sem Vam, milostiva. Seje občinskega sveta niso zame; spim rajši doma.

Grudnovka. Današnja bo interesantna.

Ščuka. Tem slabše; kar je pri nas interesantno, je obenem umazano.

Grudnovka. Kaj se še niste privadili? (Gruden iz sobe s površnikom in klobukom) . . . Torej brez ozirov in brez strahú . . .

Siratka. Klanjam se!

Grudnovka. Z Bogom. (Gruden in Siratka odideta v ozadju.)

3. prizor.

Grudnovka, Ščuka.

Grudnovka (séde za mizo v ospredju in povabi Ščuko, da séde). Vam se zdi torej umazano vse to?

Ščuka. In smešno.

Grudnovka. Imate prav. Ali dihati je treba tisti zrak, ki je človeku na razpolago.

Ščuka. Gotovo; riba živi v vodi in žaba v mlaki.

Grudnovka. Zato je nespameten, kdor ni zadovoljen s stvarmi, kakoršne so. Vi samí niste nič boljši od nas, — razloček je samo ta, da ste nezadovoljni; a to Vas ne opravičuje.

Ščuka. Motite se, milostiva, jaz sem jako zadovoljen. Imam samó napako od rojstva: moj nos je namreč jako fin in ne prenese veliko. Če si zatisnem nos, sem v stanu, da napravim največjo lumparijo.

Grudnovka. Bodite odkritosrčni in pustite ironijo. Rada bi Vas slišala, kakó govorite naravnost iz srca.

Ščuka (s posebnim povdarkom). Ali me niste slišali nikoli?

Grudnovka. Dà . . . to je bilo zdaj naravnost iz srca! . . . . In Vi se spominjate še zmirom, še zmirom na tiste lepe čase?

Ščuka. Pustimo jih pri miru. Če bi se jih zdaj dotikali, bi jih omazali, in škoda bi jih bilo. Od tedaj se je spremenilo veliko.

Grudnovka (nekoliko ironično). Povejte mi, — ali ste me ljubili v resnici?

Ščuka (vstane, nekoliko vznemirjen). Pustite pri miru tiste čase. Zame so ostali taki, kakoršni so bili, brez grenkosti in brez hinavstva. Ne pripovedujte mi jasno, kaj se je zgodilo pozneje. Jaz čutim na tihem, koliko je bilo zraven laži in razočaranja, — ali shranil sem tiste čase z vso ljubeznijo v svojem srcu, in nihče se jih ne sme dotikati. Vi, milostiva, najmanj . . .

Grudnovka (po kratkem odmoru). To so bili tisti časi . . . takrat ste bili idealen človek . . . v tistih časih . . .

Ščuka. Dà, in ostalo mi ni drugega iz tistih časov nego fraze. Od teh zdaj živim . . . (S premenjenim glasom.) Glejte, kakó je dobro, če je bil človek idealen. Kar je bilo lepega in resničnega, je sicer izginilo za zmirom, toda plašč je pustilo v sobi. Besede so ostale, tiste fraze namreč, ki so dandanes naše svetinje in vse naše bogastvo.

Grudnovka. Ali prosim Vas, kaj pa hočete brez fraz?

Ščuka. Res je, vsak upor bi bil neumen in brezvspešen. Tiste lepe besede, ki so nekdaj nekaj pomenile, in ki so zaradi tega uživale opravičeno spoštovanje, so zdaj samo še fraze; spoštovanje pa je ostalo in kdor te fraze zasmehuje, je izdajalec različnih idej, svetinj, in tako dalje . . .

Grudnovka. To naposled ni taka nesreča. Ljudje žive, kakor so živeli in fraze ne škodujejo nikomur.

Ščuka. Škodujejo, ubijajo! . . . Laž ne ubija s kolom, ali plazi se po žilah, kakor strup, počasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje . . . Ali mislite, da je res mogoče še dolgo živeti v takem zraku, — tako polnem laži in fraz, da se ne vidi preko ceste? — Po takih dneh prihajajo viharji.

Grudnovka. A Vi živite vendar, — Vi delate sami te fraze, Vi jih propagirate, Vi jih branite; ravno Vi, naš imenitni žurnalist, prašite po cestah, da se dviga čez hiše . . .

Ščuka. Prah me zaradi tega nič manj ne grize v oči . . . (Vstane.) Zaničujete me po pravici: jaz sem nesrečen človek. Kdor je dandanes nesrečen, je zaničevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samó sladko smehljati se je treba . . . nič drugega. In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti . . . Ali jaz vidim, kakó gremo vsi skupaj navzdol, v neskončno blato, jaz vidim, da so nam laži in fraze vzele še tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najboljše, da se obesi . . . Ničesar si ne sme človek želeti, ničesar želeti! . . . Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez strahu in brez ozirov in brez sebičnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi pljunili pod mizo, predno bi izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj živimo in ki so cilj in konec vsega našega neumnega in brezpomembnega delovanja . . . In to bi vendar ne bilo težko, ne bilo bi takó težko! — Samo oči bi bilo treba odpreti . . . Nič drugega bi ne bilo treba: — samo oči odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši . . . Zrak bi se izčistil, in mi vsi bi dihali . . . . dihali . . . . (Z mirnejšim glasom, po kratkem prestanku:) No, daleč je do tega . . .

Grudnovka (nekako v zadregi). To je vsekakor . . . interesantno . . .

Ščuka. Dà . . . interesantno je . . . Oprostite milostiva, ali niste želeli nekaj posebnega?

Grudnovka. A zakaj Vi ne odprete oči?

Ščuka. Oprostite, ali niste želeli nekaj posebnega, milostiva?

Grudnovka. Zakaj Vi ne izčistite zraka?

Ščuka. Ali mislite, da sem govoril fraze?

Grudnovka. Ne, tega ne mislim.

Ščuka. Prosim Vas, mislite si to! — Jutri namreč zopet sédem, da izlažem svojo vsakdanjo laž o narodovih idealih . . .

Grudnovka. Pridite k nam!

Ščuka. Šalite se, milostiva.

Grudnovka. Nikakor ne. Pridite k nam, pisali boste svobodno, po svojem srcu.

Ščuka. Bi mi ne bili hvaležni . . . Ali veste, zakaj je pes zvest svojemu gospodarju?

Grudnovka. Kam spada to?

Ščuka. Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na metodi je veliko ležeče . . . (Séde). Ako Vam je prav, milostiva, preidiva k stvari . . .

Grudnovka. Povejte mi iskreno, kakó sodite o tem našem razdoru? Ne verjamem, da bi se v resnici navduševali za svojega šefa.

Ščuka. Res, ne navdušujem se za nikogar.

Grudnovka. Čuden politik ste. Narod se razdeli na dva tabora, in Vi ostanete hladni . . .

Ščuka. Ali prosim Vas, milostiva, — kakšen narod pa se je razdelil? Kóga briga to, če je doktor Grozd razžalil Vašega soproga?

Grudnovka. Imate čisto posebne nazore . . . A trditi ne morete, da bi bil Grozd čisto pošten človek — —

Ščuka. Nikoli nisem trdil tega.

Grudnovka. — in da bi bil torej odpor proti njemu neopravičen! . . . . (Živahno.) Glejte, na tak način je v naši stvari vendar nekaj lepega, občekoristnega. Če sodite trezno, morate celó v nekem oziru odobravati naše delovanje. Morali bi nas naravnost podpirati, — ne očitno — —

Ščuka (s prikritim gnjevom). Ah . . .

Grudnovka (hitro). Ne, prosim, nikar me napak razumeti . . . . A storite lahko malenkost, ki bi za Vas ne bila nečastna, in ki bi ne škodovala nikomur. Vsa stvar bi se izvršila čisto naravno, brez hrupa; nihče bi ne imenoval Vašega imena . . . .

Ščuka. Prosim, razložite! —

Grudnovka. Pred par leti je menda umrl v neki zakotni vasi človek, ki je bil jako ženijalen, samó da ni znal živeti. Zdaj je pozabljen. A da je pozabljen in da je umrl v uboštvu, je kriv kolikor toliko doktor Grozd . . .

Ščuka. To, mislite, da je tisti človek, ki ste ga imenovali nekoč pijanega reformatorja.

Grudnovka. Da, reformator je bil, in živel je ekscentrično. Pisal je knjige, ki niso bile nikoli tiskane; zaradi edine stvari, ki jo je dal natisniti, ga je spodil Grozd iz službe ter ga uničil enkrat za vselej. Ali je resnica?

Ščuka. Lahko bi bila resnica, toda ljudje ne vedó, ali je resnica ali ne. Vsaka stvar na svetu ima dokazov za in proti, kakor je že ravno človek, ki se ukvarja z njo.